Komaj cakam …
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=P2A4hu5ZOU0[/youtube]
Reklama je sicer za Sony HD televizijo, ki bi jo sicer tudi rad imel. Ampak tegale Janeza grem gledat najprej v kino 
- Sv3
via Guardian
p.s. Za vse ljubitelje Meteor-007-Brosnana, Quantum of Solace je popolnoma drug film – brez tistega 007 komada, brez leporecenja, brez fensi-smensi pijack, brez neumnih kopalk … baje cista akcija. Komaj cakam.
Zmajcek Razgrajacek je naslovni junak ’stripa’ o zmajčku. avtor: Niko Grafenauer, ilustrator: Kostja Gatnik.
V zadnjem casu precej berem. Manj elektronske zapise. Precej vec analogne zapise.
In neizmerno uzivam. ‘Na novo sem odkril’; Nika Grafenauerja, Kajetana Kovica, Svetlano Makarovic, Kostjo Gatnika, Marjana Mancka, Boza Kosa, Otona Zupancica, … mnozico slikanic, knjig in pesmaric ob katerih sem ‘gor rastel’.
In ugotavljam, da so fantasticne. Duhovite. Boljse kot marsikatera ‘novodobna’, ki ji IMHO manjka marsikaj in za katere si upam trditi, da bodo kmalu, prekmalu, utonile v pozabo.
Jep, postajam star in nostalgicen … Katera slikanica/knjiga pa je vam ostala v spominu?
-Sv3
p.s. Kostja Gatnik ima svojo stran – priporocam. Vredno klika.
Zadnjikrat, ko sem odhajal iz Republike nazaj sem, Domov, me je nekdo provociral spraseval kaj za-vraga me sploh se vlece sem gor. Kaksno ceno, da placujem za to, da zivim in delam v tujini? Da mogoce ne bom placal prevelike cene?
Takrat sem nekaj momljal in predvsem hotel prepicevati sebe o … necem pac. V zadnjih dveh tednih se mi je odgovor ponujal kar sam …
To, da se s Skotom s hudicevo mocnim naglasom lahko pogovarjam o belgijskem pivu; da se z Danko, ki je porocena z Anglezem in govori tisto mehko skandinavsko anglescino lahko pogovarjam o tocnosti, danskem designu, …; z Litvanko, ki je porocena z Rusom in je zadnje nekaj let prezivela na Finskem o vsemogocem; s Fincem o palacinkah in krvjo, ki jo dajejo vanje; pa z Anglezem, ki je porocen s Slovenko kar v slovenscini in to vsak teden ob vrcku piva v lokalnem buffetu; ali pa mogoce, ko s Francozom, ki je porocen s Slovenko skupaj ’sprehajava’ otroke; da ne omenjam tistih prisrcnih, vedno nasmejanih in dobrodusnih Ircev, ki jih je vedno veselje videti v njihovem naravnem okolju – pubu; in nenazadnje, da se lahko pogovarjam in druzim z edinim Zemljanom, ki ga poznam. To je PRICELESS.
Na vprasanje, zakaj me vlece sem? Evo odgovor …
-Sv3
p.s. Drugace je pa zelo slabo vreme.
dni je preteklo od zadnjega zapisa na tem spletnem dnevniku. V tem casu, sem ga odprl in obiskal mogoce dvakrat. In se takrat so se nasli neki saljivci in mi zjebali ‘popravili’ index stran URLja, da me je stricek Gugl dal na cevelj med sumljiveze (hvala Klemen). Slednje se mi dokaj pogosto dogaja v RL.
Ko ze nacenjam to temo; zadnjic se je to zgodilo, ko smo se vracali iz morja. Z derocim detetom na zadnjem sedezu. Po debeli uri DolbySurround (v bistvu THX oprema, ce stejem tudi plac za noge in ostrino slike pred seboj) dretja, se me je spravil, oprostite izrazu, jebat na CRO-SLO meji nek slovenski pizdajcek policajcek oz. carinicek.
“Je kaj za prijavit?” – “NE!” – “A hočte zapelat t’mle na desno? Pa v’n boste stopu …” (Ce kaj sovrazim je to narejena vljudnost in pa polovicno vikanje. Pa dej mi raje reci TI in me preslataj/premeci/osramoti.)
Ostro oko Organa je v delcku sekunde precenilo, da nisem mamilek, svercer, diler, zvodnik, da je dete zadaj dejansko moje, takisto dekle, da je jekleni konjicek z rumenimi tablicami dejansko registriran s temi tablicami in lastnik celo da stoji pred njim, ter da bo poletja kmalu konec in da sem kljub temu, da sem bil na morju se vedno bel ko’ kislo mleko … in me je spustil takoj naprej. Brez kakrsnega koli pojasnila cemu je bil potreben ta manever v desno. V levo, I guess, ni bil mozen, saj je bil takrat se desni minister za notranje zadeve. Brez otipavanja, brez brskanja, brez sprasevanja, zaslisevanja, skeniranja, … Saj vem, Organu bi se moral zahvaliti, da me je pospanciral in predvsem razgibal moje noge in s tem poskrbel, da mi, Bog-ne-daj, ne bi kaksen strdek zasel/zastal/zmasil v … No, dete je vsaj utihnilo. Cez pol ure. Nekje pri Ilirski …
Petinstiridest dni je bilo tudi dovolj, da sem ugotovil to, kar sem ze vedel. Da je Sv3der amater je ze znano, to da je rajsi voajer kot ekshibicionist pa mogoce ne. Skratka, ze samo to, da se ’skrivam’ za tem psevdonimckom nakazuje mojo sramezljivo nrav, n’est pas? Komentiranje sirem spleta prvo trditev tega odstavka le se podkrepi. Hmm, nic bat, se bom kracal in pacal na tem mestu. Domena je placana vsaj za se eno leto. Mislim pa, da bom moral v zelo bliznji prihodnosti malce posodobiti tole ‘platformo’ (Any hint/help would be mucho apriciated.).
- Sv3
Mobil je prostorsko umetnisko delo. Umetnina. Skulptura. Natancneje gre za tako imenovano skulpturo kineticne umetnosti za katero so znacilne skulpture sestavljene iz premikajocih se delcev katere premika navadno veter. (lahko tudi stroj ali clovek – skratka gre za nestaticne skulpture). Gre za 4D skulpture, ce sem lahko se malce pameten. Oce mobilov je ameriski kipar Alexander Calder (1898-1976).
Lepota mobila je v njegovi uravnotezenosti. Fizikalni in estetski. Nekje sem prebral, da je mobilom najblizje glasba s svojo uravnotezenostjo, ritmom in nepretrganim gibanjem. Mobil je uravnotezena popolnost.
Na zgornjih fotografijah je mobil imenovan Flowing Rythm (oblikovan leta 19551 ) danskega izdelovalca mobilov Christiana Flensteda, ki krasi najino dnevno sobo.
V letaku prilozenem emabalazi pise med drugim “… Contemplating the gentle movement of a Flensted Mobile brings serenity to the mind, and fosters thought and creativity …”
Alexander Calder – Little Janey Waney
Fotografija je bila posneta 1. avgusta 2007 na terasi caféja muzeja moderne umetnosti (Museum of Modern Art) Louisiana, Humlebækk, na Danskem. Za katerega lahko z gotovostjo in vsem navdusenjem trdim, da je precudovita uravnotezenost arhitekture, umetnosti in narave – muzej vreden obvezen ogleda. V ozadju se delno vidi se ena Calderjeva skulptura – staticna skulptura, ampak ta mi ni tako navdusujoca.
- Sv3
Osebna imena imajo v nasem zivljenju pomembno vlogo. Konec koncev stvari in osebe poimenujemo, da se lazje sporazumevamo. Lastna imena so nasa identifikacija pred drugimi. Navadno je lastno ime sestavljeno iz ene besede – v zadnjih letih je popularno imeti vec imen.
V razlicnih drzavah (Portugalska, Spanija, Italija, …) imajo ljudje vec imen. Skoraj vedno lastno, nato mamino, ocetovo, babicino, … Primeri, ko ima nekdo stiri imena in priimek ali dva, so prej pravilo kot izjema. Podobno je z raznimi plemiskimi imeni, kjer gredo imena dalec nazaj po rodbinskem deblu. Na primer ime velikega vojvode Henrija Luxembourskega je Henri Albert Gabriel Félix Marie Guillaume, njegovo polno ime pa: His Royal Highness Henri, by the Grace of God, Grand Duke of Luxembourg, Duke of Nassau, Count Palatine of the Rhine, Count of Sayn, Königstein, Katzenelnbogen and Diez, Burgrave of Hammerstein, Lord of Mahlberg, Wiesbaden, Idstein, Merenberg, Limburg and Eppstein. (via wikipedia)
Skandinavci imajo svoj nacin poimenovanja – predvsem priimkov (Eriksson, je sin Erika; Gustafson, sin Gustafa, …), ki pa ni vec v veljavi. Islandci, na primer, se vedno ne uporabljajo sistema, ko se ohranja priimek. Njihov priimek je zato sestavljen iz ocetovega imena in pripone sin/hci – Ce se Björn pise Grimsson (Sin Grimsa) in je njegov sin Olafur in hci Vigdis, sta njuna priimka razlicna in sicer: Olafur Björnsson in Vigdis Björnsdottir.
Ime dobimo pri rojstvu in nam ga izbereta starsa. Ali vsaj eden od njiju. V kolikor se starsa v zglednem zakonsko predpisanem casu ne moreta odlociti, ga izberejo oblastniki. V Luksemburgu tako lahko decek dobi ime po velikem vojvodi, deklica po zeni velikega vojvode. Ali pa ga preporsto izberejo po nekem kljucu. Kot za pse.
Ker ime izbiramo najveckrat iz cistih emocionalnih vzgibov, jih je kasneje dosti NE-zadovoljnih s svojimi imeni. Verjamejo namrec, da ime vpliva na njihov sreco v zivljenju, zato si ga spremenijo. Jim to pomaga pri samoizpolnitvi, ne vem.
Nekateri starsi imajo pri izbiri imen svojih otrok lahko tudi bujno domisljijo. V kombinaciji s priimki lahko pride do posrecenih kombinacij kot na primer:
Ana Konda
Živa Groza, Živa Zver
Peter Šilj
Jelka Smrekar
Samo Hvalec
(Đemsudin, Jamesdin, …)
Seveda so mnoga izmisljena. Angleskih imen je se vec, na primer:
Acne Fountain
Mary A. Jerk
Ima Whore
Fanny Whiffer
Harry Pitts
Lard Mooney
Naught E. Bishop
Leper Priest
I. P Freely
Oliver Clothesoff
Anita Bath
Hugh Jass
Harry Ball
Harry Back
Hvala bogu, da sem samo Sv3der 
in ne Bor M. Šina.
- Sv3
Problem je v tem, da sem impulzivni kupec. Imam precejsen nered, ki ga skusam v teh dneh, no khm, zmanjsati. V kolikor najdem se kaj, …
-Sv3
Delni informacijski mrk ter tudi tehnoloski hendikep – desktopa ne gre vozit tako dalec domov in ja, prenosnika pa se vedno nimam oh, kolk’ sem ne-moderen, ja - je botroval, da sem po dolgem casu pokonzumiral precej vecjo kolicino tiskane besede.
Anyway. Vsled nove zivljenjske vloge, ki jo igram zadnjih nekaj mesecev in dejstva, da na tem podrocju nimam pojma, rad pa bi vseeno vedel ne-kaj, mi je v oci padlo reklamiranje/intervjuji v casopisju in nekaj clankov na spletnih dnevnikih, ki jih redno spremljam prebiram. Vse to in se marsikaj kar bo ostalo neizreceno me je sililo ob prvem obisku knjigarne v nakup knjige Kompetentni otrok1 avtorja Danca Jesperja Juula.
foto: www.didakta.si
Precej nejeveren, predvsem pa zelo negativno nastrojen do instant knjig tipa How to …/for Dummies, sem knjigo, ki oblikovno deluje domala podobno kot prej omenjene cvetke, sem se spravil k branju. In bil presenecen. Nad vsebino, nad lastnim neznanjem, lastnimi vedenjskimi vzorci, lastno vasezagledanostjo, skratka presenecen ali se bolje razocaran in hkrati sokiran nad lastnim vedenjskim vzorcem, ki sta mi ga v vseh teh letih ucinkovito vtetovirali druzba in druzina.
Skratka, kar pise simpaticni Danec je sila zanimivo in za mnoge (beri mene) nedvomno novo, saj pod vprasaj postavlja klasicno vzgojo, ki temelji najveckrat na strahospostovanju, zbujanju krivde in uveljavljanju starodavnega prenosa oblasti s tiranijo in prisilo. Knjiga je zanimiv vpogled v vzgojo – ne samo drugih, pac pa tudi vpogled v vzgojo starsev, ki so vzgajali NAS. Torej, naso vzgojo.
Nedvomno zivimo v casovnem obdobju, ko se na podrocju odnosov mocno spreminjajo vzorci. Prav je, da se spremembe zacnejo dogajati ze na samem zacetku. Da pa lahko lahko resnicno zazivi ta ideja, je potrebno storiti tisto najtezje – preprogramirati moramo sebe. In predvsem najpomembneje; priceti sprejemati ljudi in otroke taksne kot so. Avtor ne daje nobenih napotkov, nobenih receptov. Edino navodilo je mogoce to, da je potrebno opazovati. Znati opazovati. Roko na srce, tega ne znamo. Skozi razlicne situacije in z razmisljanjem oz. odstiranjem globoko vkoreninjenih principov, stereotipov, ‘ljudskih resnic’ Juul odpira nov svet, nova vprasanja in predvsem predstavlja nove izzive s katerimi se bo(m)do strasi morali soocati v tej druzbi vedno pogosteje.
Zanimivo branje. Kdor isce prirocnik s koraki ali instant recept za vzgojo otrok naj se te knjige ogne. Tisti, ki so pripravljeni na drasticne spremembe in predvsem vloziti veliko dela, svojega casa, domisljije in zelijo pri vsem procesu odnesti najvec, potem je to prava knjiga.
-Sv3
