Sv3dralnik (beta)

Zopet eno izmed tistih vprasanj.

Kako hudica se lahko med tako majhnimi prst(k)i, vsak dan, nabere tako veliko umazanije?

-Sv3

Po stirih letih mi se vedno ne gre v usesa tole:

Lëtzebuerg trafik info … ein Motorrad en panne sur l’autoroute A1 zwischen … (v natur luksemburscini – trust me, slisi se grdo)

Ni cudno, da se nikoli niso mogli odlociti kateri naj bo njihov edini uradni jezik :S

-Sv3

Klemen mi je zelo prijazno posodobil spletno stran. V vsem tem casu nisem posodobil niti enkrat. Ja, sram me je. Tale zadnja je pravi Disneyland napram prejsnji 2.1 … Noro, cesa vse prej nisem imel …

Sem kot Fata v Sparu al kako ze gre

- Sv3

update 23:03 – v Dashboardu pogresam info  scheduled posts. Veliko pisem v naprej

Nekatere zanima kje sem, kaj pocnem, zakaj nic ne pisem, …

Kje imam pa cas  …

 - Sv3

  V nedeljo ponoci je snezilo. Snega je zapadlo centimeter, mogoce dva. Nic hudo resnega. Le cisto malcek resno za to majhno drzavo. Hudo resno je od pet centimetrov naprej. Padal, ali bolje leno naletaval, je nato se v ponedeljek. Cel dan. Prav zalostno je bilo videti zvecer tisti ubogi centimeter snega na plocnikih in notranjih dvoriscih ter neogrevanih objektih. Pa kaksen grm je bil tudi lepo bel. Tisti centimeter se je nato zacuda obdrzal cez noc, do jutra. Lastnike italijanskih dizajnerskih cevljev je jezil tisti na plocnikih, lastnike avtomobilov parkiranih na prostem pa tisti na njihovih avtih. Obdrzal se je zaradi mraza. Tako so mi povedali. Bilo je bojda 13°C pod niclo. Baje.

  V ponedeljek zjutraj sem ves jutranji ocistil odpihnil svojemu prevoznemu sredstvu do sluzbe zgolj steklene povrsine. S tistim prsicem na strehi in havbi se nisem trudil. Zakaj le? Prikrajsan bi bil za eno radost. Prav otrocje zabavno se mi je zdelo v trenutku, ko sem na ulici malo bolj pospesil, sneg s strehe pa je naredil za menoj pravo snezno zaveso. Kot v filmu. Zal je bilo veselja le za kratek cas. Tisti centimeter s strehe je hitro posel.

  V torek snega ni bilo vec. Ostal je le se na kaksnem dvoriscu, na redki zelenici in na strehi sosednjih garaz. Ostala je tudi cisto majckena kepica na odbijacu nasega Gunvalda. Ostal (op. sneg, ne avto) je zaradi mraza. Pravijo tako.

  V sredo, ko pisem tale zapis, na plocnikih in cestah o snegu ni ne duha ne sluha, vendar so kljub vsemu se vedno beli. Pravijo, da od soli. Jaz jim ne verjamem in pravim, da od snega. Le-ta se je razbarval, ker ni hotel postati umazan. Postal je neviden. Tudi tisti na Gunvaldovem odbijacu.

- Sv3

Ervinator je pred casom tozil, da med voznjo mimo Kaiserslauterna nikoli ne opazi letal na nebu nima pri roki fotoaparata, da bi fotografiral letala, ki vcasih letijo/pristajajo nizko nad avtocesto. Tam je namrec nastanjena Natova letalska baza.

Lagal bi, ce bi napisal, da jih vidim vedno pogosto. Mogoce sem jih v zraku do sedaj videl najvec petkrat (Celo 2 bombnika. Katera dva sta bila, bi znal povedati kolega G). Vedno sem bil brez fotoaparata.

Med letosnjim prvim mimovozom je kazalo, da ne bo nic drugace. Fotoaparat sem vseeno vzel iz torbe. In naredil za test spodnji posnetek.

Note to myself: Z DSLRjem je zajebano slikat med voznjo.¹

Vendar sem kmalu opazil v koticku vetrobranskega stekla, v luknji dovolj veliki med tistim grmovjem, da na zacetku/koncu pristajalne steze caka manjse tovorno letalo.

Ervin ta je zate ceprav ni bombnik. Zal letalo ni preletelo avtoceste.

Zal sem letalo opazil pozno² Predvsem pa se mi je neizbezno in nesramno hitro priblizeval odsek za 3R.

- Sv3

1. Spodnje dele slik kjer je bil viden stevec sem odrezal. Da me ne bi kdo zmerjal z neodgovornezem, objestnezem ali celo cepcom. [↩]
2. Je treba gledat na cesto. [↩]

Vec srece v prihodnjem letu

- Sv3

Ne maram, da mi trak za roke pri tekocih stopnicah prehiteva ali zaostaja. Ali, da bog ne daj, stopnice cukajo oz. se zatikajo. Se vec, da moram po tekocih stopnicah hoditi, ker so se pokvarile, navadnih pa ni.

Ne maram, da ravno takrat, ko zelim dvignit denar na bankomatu, le tega polnijo z denarjem.

- Sv3 

Zunaj je po kaksnem tednu, najbrz celo vec saj ze kaksno leto ne stejem vec, posijalo sonce. Zopet lahko vidim barve. V Truecolour

‘Nacufani’ oblacki na sinje modrem nebu potujejo do kamor seze moj pogled. Jaz pa si ze celo ljubo dopoldne pocutim mrmram Barberjev Adagio. Ah, lepo je, ko posije sonce …

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=lV3SHBFyDZM&feature=related[/youtube]
Samuel Barber – Adagio for Strings, op.11. Uncut  | Dirigent Leonard Slatkin | Orkester BBC | Albert Hall,  London 15.09.2001

Grem na kratek sprehod namesto na kosilo.

- Sv3

Prejsnji petek je bil sila nesrecen.

Nekdo v stanovanju zadnje case mece stvari na tla kot za stavo. Jaz pripisujem to vedenje eni izmed razvojnih faz od paramecija do wurmfutra. Skoraj preprican sem, da obstaja kje profesor doktor von Erkundsäuglinger, ki je spisal vsaj eno poglavje o omenjeni razvojni fazi. In jo najverjeneje poimenoval kar vaje-za-hrbet ali vaja-predklon-veckrat-na-dan ali test-vzdrzljivosti-potrpljenja s podnaslovom potrpezljivost-je-bozja-mast. Jaz bi dal naslov poglavja, kaj poglavja, knjige joj-kolikokrat-moram-se-vreci-tole-na-tla-da-se-mu/ji-bom-lahko-spet-smejal/a-ko-se-bo-vednobolj-cudno-drzal/a-in-povzdigoval/a-glas?

Hec je v tem, da ima Nekdo dolge, lepljive rokice, ki vlecejo vse kar pride v radij njihovega dosega. Domet je neverjetno dolg. Se vec, ta Nekdo je vsakic znova navdusen nad I. Newtnovim zakonom, pa se kaksnem zakonom akustike, pa se kaksnem zakonu iz behavioristike.

Najprej je sel steklen kozarcek¹, nato veliki plitvi kroznik. Srecni petek smo zakljucili z malim plitvim kroznikom. Problem je, da imamo sedaj en globok kroznik odvec. Sem v dilemi. Ga nalasc zopet postavim na doseg rok, da ga bo Choupette lahko tresnila na tla? Tri crepinje v enem delovnem tednu, za vsakega druzinskega clana po ena. Ni slabo.

Od nekdaj me je zanimalo od kje prihaja to vrazeverje s crepinjami in sreco. So si s tem ljudje ze od nekdaj tolazili zalost, ko jim je smrkavec razbil ljubi predmet?

-Sv3

1. Ja, vem ja, plasticni se ne zbije, ampak steklen je zanimivejsi. [↩]