Pisanje tega spletnega dnevnika mi je lani vzelo preveč časa. Raje sem ga izkoristil za druge, takisto družabne stvari in, khm, naj se sliši še tako neverjetno iz mojih ust, za družino.

Med drugim sem odkril tudi tumblr in  Twitter ter ugotovil, da mi je tovrsten način e-druženja in komunikacije precej bližje. V obeh primerih gre za ponudbo mikro bloganja. Mogoče sta mi sistema všeč zato, ker je ta način bolj dinamičen, v mojem primeru bolj odziven v smislu feedbacka in predvsem mi vzame manj časa za pisanje in branje – na twitterju si namreč omejen le s 140 znaki.² Tumblr račun sem si odprl šele pred kratkim, zato težko kaj več napišem o njem.

Opazil sem, da je kultura obnašanja na Twitterju precej na višjem nivoju kot med navadnimi spletnimi dnevniki. Vsakič, ko si ogledam komentarje na kakšnem slovenskem popularnem spletnem dnevniku, mi postane slabo. Še več, ne samo, da se vulgarno in resnično neprimerno obnašamo na domačem peskovniku, takšno kulturo se gremo tudi na tujih straneh. Spomnim se zadnjega ‘incidenta’, ko je Majdičeva gladiatorsko osvojila kolajno in so na strani NYT napisali, da je Slovenija osvojila svojo prvo kolajno na OI nasploh. Odziv prvih petih komentarjev je bil naravnost ponižujoč. Toliko jeze, psovanja in grdih besed. Ne vem, Slovenci res mislimo, da se Svet vrti okrog nas?

Ah, dovolj za prvič. Zima, ki kar noče in noče še oditi, mi že prekleto preseda. Mogoče sem tudi zaradi tega bolj siten. Lastovk še vedno ni, zato pripenjam fotografijo papirnatega žerjava. Vem, ni lastovica, mogoče pa vseeno prinese pomlad v naše kraje.

Se še beremo …

- Sv3

1. Ali pa tudi ne, mogoče je bolje, da ostane pri tem.
2. Hehe, na tak način se lepo izogneš raznim romanopiscem v komentarjih.

Nesramnezi! A je to nacin? Banda rdeca kapitalisticna Luksemburska.

Kot, da zadnjic sesutje streznika po 10 minutah prodaje kart ni bilo dovolj.¹ Ampak ti se res obnasajo kot eni +*%*”%

- Sv3

1. To se jim ni zgodilo prvic. Pravzaprav s edogaja vsakic, ko pride v goste kaksen hudo slaven in popularen band – prvic, ko so me takole peljali zejnega cez vodo je bilo za Arctic Monkeys.

Se smo zivi. Dopust smo preziveli. Po-dopust je bil hujsi. Zagodli so nam jo virusi, zato je tale mozakar – ujet kar tu v Vojvodstvu in ne v Zdruzenem Kraljestvu – se vedno, eeee, v precej dobrem stanju. In naj me vrag, ne bo vec dolgo.

- Sv3

Tokrat gremo v drugo smer. Na zahod. Uzivajte cez praznike.

 - Sv3

Naslov sem si sposodil pri Willieju Nelsonu, meni najbolj vsecna izvedba pa je s Katie Mauluo.

Celotedensko lepo vreme je pretrgala sobotna napoved o malce slabsem, bolj oblacnem vremenu. Zahvaljujoc Mme Sv3der <hec> in njenemu izvrstnemu poznavanju hidro-meteorologije </hec>¹, smo soboto preziveli na soncku v dobrih 100 km oddaljenem Traben-Trarbachu.

 Mestece lezi v mocnem okljuku na obeh bregovih reke Mosel. Oba dela sta povezana z zal ne starim, pac pa kovinskim mostom. Na desnem bregu vstop v mesto krasijo mestna vrata – sedaj restavracija z razgledom.

Vsled tezkemu dostopu v zgornje nadstropje in precej velikemu Kinderwagnu, smo degustiranje lokalnih vin v tej restavraciji preskocili. In ga vseeno preizkusili v drugi ne tako stratesko situirani restavraciji poleg rdece mestne hise.

Mesto je polno hotelov in vil s preloma stoletja. Zgrajene so v takratnem stilu - Jugendstilu. Ob plovnem Moselu je kot povsod drugod tudi tu polno ribicev, kolesarjev, sprehajalcev in izletniskih ladij – tistih z odprtimi terasami za lene turiste.

Opazil sem, da je bilo ob reki tudi veliko mini otroskih igrisc – ja vem ja, sedaj moram opaziti te stvari. Tu je bil najpogostejsi gugalni element gasilski in policijski avto. Na misel mi je prislo, da imajo tu kaksen sindikalni dom policaji in gasilci, ampak najbrz gre le za kaksno infantilno navdusenje lokalnega mestnega arhitekta.

Za konec pa se nekaj utrinkov.

Tale znak pa mi ni bil cisto jasen.

Bilo je fino. Upam, da bo letos taksnih sobot se vec.

- Sv3

1. Z izvrstnim poznavanjem zracnih tokov in topografije terena, je nasla lokacijo, ki je bila v danem casu t.j. v soboto cez dan, idealno osoncena – hommage à Den Lenart

Ni cudno, da so ceveljci ze cisto uniceni …

- Sv3

Razlogov je vec. Eden, pomembnejsi, je ta, da se mi ne ljubi vec tako pogosto pisati. Res je tudi, da  nikoli nisem bil nek velik ljubitelj pisanja. Pisane beseda ze, ampak  za pero sem poprijel le bolj poredko. Tisti, ki me poznajo v realnem svetu vejo, da predvsem rad govorim. Veliko govorim. Huh, rad veliko govorim. Manj jih najbrz ve, da rad veliko berem. Predvsem v prostem casu, ki ga imam v zadnjem casu bore malo. Berem vse sorte. Zelo rad druge bloge.

Na primer zelo rad prebiram zapise Blogotipa, Petra Strovsa, Blitza in Coprnice; njeni in Napovi zapisi so slastni – vedno me zlakotijo. Karmen, -onka in Klemen, quasi ex-sokrajani, imajo osebne bloge, ki so mi vsec. Redno tudi pokukam k Lili, ki zivi na drugem koncu mesta (se motim?) Z Razgledi se informiram o dogajanju v Republiki. Redno pogledam se razlicne fotografske bloge; Olkija, MatejaMM, Oskarja Karla Dolenca, Urosa Gruberja, Strobista in The Big Picture. In nato se cel kup ‘nezanimivih’ tujih tehnicnih spletnih dnevnikov – Gruber, Lifehacker, Slashdot,  …

Po vsem tem elektronskem branju, najrajsi zvecer, tik pred spanjem, vzamem v roke kaksno analogno (vintage) branje. Kupa na nocni omarici dejansko ni vec,¹ saj sem ukinil branje v postelji. Bilo je motece pa ne zame. branje v postelji pogresam, vendar zaenkrat se nisem podlegel skusnjavi Kindla. Ima kdo izkusnje z njim? Ali kaksno drugo napravo za branje (ki ni prenosnik)? In po moznosti ne seva prevec svetlobe.

Nic se ni treba bati, ne grem nikamor, ne bom prenehal s pisanjem kot nekateri. (Dve verziji nadaljevanj Lessie se vraca je bilo dovolj , a ne Wally?) Tokrat rajsi naredim kratko pavzo, kot da postanem kronicni povratnik Ker bom naslednje mesece precej intenzivno prezivljal v krogu mojih najdrazjih in ker zivljenja svojih najdrazjih ne zelim prevec razgaljati vsem neznancem, bodo zapisi bolj osebno obarvani in ne vec tako tehnicno, kot so bili na zacetku in mislim vem, da to ne bo motilo ne bralke, ne bralca.

Na svidenje do naslednjega zapisa. Pri vas ali meni

- Sv3

p.s. Ce sem koga pozabil naj ne bo uzaljen.

1. Je pa sedaj nekje drugje.

oseba B (zavijajocih oci): …eeee… jaaa, cemu bi pa morala biti? Kaj … , a’ zato, ker imava otroke?

oseba A: No, stvari so lahko precej enostavnejse ves … Sicer pa opazam, da tisti, ki se ne porocijo nekako dajejo porocni zvezi vecji pomen kot pa tisti, ki se …

oseba B:  ???

Hmmm, … Kaj pa, ce je vse to res ….

- Sv3

Iti v kino ni vec tako romanticno kot je bilo vcasih, ko so bile kinodvorane se v mestnih srediscih. Ritual je bil kar dodobra nastudiran in uigran. slo je za precej ustaljen vzorec; check point pred kinom (v LJ pred Namo, sure), nakup karte in nato pijaca v bliznjem lokalu. Po ogledu filma se je navadno zopet malce ’zataknilo’ v kaksnem malce bolj oddaljen lokal in se se malce podebatiralo, ne nujno vedno o filmu. Prihod domov je bil vedno v poznih nocnih oz. najveckrat zgodnjih jutranjih urah. Kot nemescan vozac, sem se seveda v Ljubljano v kino vozil z bodisi javnim prevoznim sredstvom – Kamnčanom ali kasneje s svojim avtom.

Moznost velike izbire in mnozica kinodvoran, pa le ni vedno tako dobra zadeva. To se predvsem pokaze pri filmih, ki dobivajo razlicne nagrade. Najveckrat Oskarje, saj o Zlatih Palmah, Medvedih in Levih povprecni obiskovaleci oz. vecina obiskovalcev nima pojma. Oskarji vsake toliko presentijo in podelijo nagrado dobremu igralcu/igralki/reziserju/scenaristu/… (po mojem okusu seveda) . Ta film se nato skoraj vedno pojavi v teh kompleksih. V tiste manjse, se vedno delujoce mestne kine, dostikrat tudi NE pride. Vse lepo in prav, grem pac tja, na konec mesta, brez romantike, ampak sem lahko komot. In lahko uzivam v gledanju filma … NOOOT. Kje je problem? Ti filmi so na sporedu skupaj z ostalim h’woodskim blockbuster drekom in pritegne tudi segment ljudi, ki ga nikoli, ampak res nikoli ne bi sli gledat. Ker pa je ta film ravno takrat na sporedu in je kart se dovolj, blizu ni nobenega lokala, kaj sele kavarne, pivnice ali drugega zabavnega time wasterja, njihov najljubsi film z Benom Stillerjem pa bi bil razprodan, se odlocitev ponuja sama od sebe. Saj film ne more biti zanic, konec koncev je bil nominiran/dobil nagrado. In tako je potem dvorana precej bolj polna kot bi bila drugace. Veliko vec se govori in komentira kot drugace. Veliko vec kokic in cipsa se poje kot drugace. In predvsem veliko manj miru imam med gledanjem ko tdrugace.

Nominirance si grem navadno, ce je le mozno, pogledat preden podelijo nagrade. Pa ne vseh. Tiste, ki se ze na veliko oglasujejo kot potencialni kandidati ali se o njih pise, govori veliko, lahko sploh ne pogledam. Med slednje sodijo, z letosnjih podelitev, zadnji Batman (sem ga pogledal ker sem pac velik ljubitelj Batmana – se posebej prvih dveh Burtonovih, in ostal rahlo razocaran), Wrestler (imam obcutek, da je film tako zelo pateticen in igra na (sim)patetiko, da se bojim dehidracije vsled mocnega solzenja) in the Curious Case of Benjamin Button.

Ta teden sem gledal Readerja. poleg mene na desni sta dva konstantno komentirala in se hihitala, ko sploh ni bilo za hihitati, na levi poleg Mme Sv3der pa je mozakar prisel kar z malo steklenico belega in steklenim kozarcem. Zal v nama najljubsi 4-5 vrsti ni bilo vec prostora, ker je na ogled prisla skupina/razred mulcev … Dvorana pa je bila mala. Ah.

Saj vem, ko si sezidam hiso, si definitivno naredim v kleti kino sobo. Vem, to govorim ze leta, ampak z leti se ta soba pomika vedno visje na prioritetni listi. (Ce koga zanima, garaze ne bi imel v hisi)

- Sv3

Tisti, ki bi v komentarjih rad zapisal cemu ne kupim  filma in si ga ogledam doma v naslonjacu, naj si se enkrat prebere nalsov zapisa.

Ponovno sem si pogledal zadnjih devet epizod Sopranovih. Lahko zapisem le, odlicne so. Vredne ponovnega ogleda. Mah kaj serjem, cela serija je vredna ponovnega ogleda. Sopranovi so klasika. Serija je IMNSHO izvrstna. Zgodba je odlicna. Pravzaprav je prekleto dobra, saj spremljamo zgodbo ameriske mafijske druzine, eee, Botra, skozi nic kaj glamurne, hmm, vsakdanje probleme. Brez tistega h’woodskega glamurja, brez h’woodskih olepsav, brez kvazi klisejev o zvestobi, … OK, ravno dovolj pretiravajo o stereotipih iz mafijskih filmov (he, nekaj cinicnih izjav in neposrednih navezav na Botra, Goodfellas, …) in zgodbo bogatijo z ravno dobrsno mera cinizma, humorja, sexa in drame. Odlicno napisana, odigrana in zapakirana zmes dela serijo dolgo 86 delov gledljivo do zadnje epizode. Huh, kaj gledljivo, pozeljivo – to dokazuje mnozica obozevalcev serije.

Glavna vloga mafijskega sefa – Tonyja se zdi pisana na kozo Jamesu Gandolfiniju prav tako so izvrstni Edie Falco (Carmela Soprano),  Steve Van Zandt (Silvio Dante) in Lorraine Bracco (dr. Jennifer Melfi). Kaj dela Sopranove drugacne od ze videnega s tovrstno tematiko? Tony ima povsem vsakdanje probleme – napade tesnobe, nemogoco mamo in sestro, zvesto zeno in odrascajoca otroka, poleg vsega pa je poslovnez sef mafijske druzine s cetico nepokornih, svojeglavih in butastih ovcic. Ce dodamo temu se njegov karakter, je obiskovanje psihiatrinje povsem logicno za psihica kot je on. Kaj ga izcrpava bolj, njegova druzina ali Druzina? Vpetost med krscanske ‘vrednote’ in modernim lajfom? Ziheraska varnost doma ali nepredvidljiva nevarnost ‘poslovnega’ sveta? Je psiho ali ne?

Konec je izvrsten, povsem logicen. Skozi vso zadnjo epizodo je nanizanih toliko namigov, da pozoren gledalec lahko brez ogleda vseh prejsnjih 85 epizod, ugotovi kaj se je zgodilo. Brez dodatnih komentarjev in pojasnil. Vem, to je vcasih problem v nasi druzbi, ko preprosto nekateri niso zmozni niti malo razmisljati. Vse mora biti instant razlozeno, predstavljeno in trikrat povedano.

Ce gre verjeti stereotipu, da so ekranizacije literarnih podlog vedno slabse od analognih originalov, potem bi si zelel Sopranove stiskane, vezane in na svoji knjizni polici.

- Sv3

p.s. Srcno upam, da ne bo nadaljevanja, filma ali kaksne drugega sranja, ki bi sluzila zgolj dodatnemu polnjenju denarnic.