Iti v kino ni vec tako romanticno kot je bilo vcasih, ko so bile kinodvorane se v mestnih srediscih. Ritual je bil kar dodobra nastudiran in uigran. slo je za precej ustaljen vzorec; check point pred kinom (v LJ pred Namo, sure), nakup karte in nato pijaca v bliznjem lokalu. Po ogledu filma se je navadno zopet malce ’zataknilo’ v kaksnem malce bolj oddaljen lokal in se se malce podebatiralo, ne nujno vedno o filmu. Prihod domov je bil vedno v poznih nocnih oz. najveckrat zgodnjih jutranjih urah. Kot nemescan vozac, sem se seveda v Ljubljano v kino vozil z bodisi javnim prevoznim sredstvom – Kamnčanom ali kasneje s svojim avtom.

Moznost velike izbire in mnozica kinodvoran, pa le ni vedno tako dobra zadeva. To se predvsem pokaze pri filmih, ki dobivajo razlicne nagrade. Najveckrat Oskarje, saj o Zlatih Palmah, Medvedih in Levih povprecni obiskovaleci oz. vecina obiskovalcev nima pojma. Oskarji vsake toliko presentijo in podelijo nagrado dobremu igralcu/igralki/reziserju/scenaristu/… (po mojem okusu seveda) . Ta film se nato skoraj vedno pojavi v teh kompleksih. V tiste manjse, se vedno delujoce mestne kine, dostikrat tudi NE pride. Vse lepo in prav, grem pac tja, na konec mesta, brez romantike, ampak sem lahko komot. In lahko uzivam v gledanju filma … NOOOT. Kje je problem? Ti filmi so na sporedu skupaj z ostalim h’woodskim blockbuster drekom in pritegne tudi segment ljudi, ki ga nikoli, ampak res nikoli ne bi sli gledat. Ker pa je ta film ravno takrat na sporedu in je kart se dovolj, blizu ni nobenega lokala, kaj sele kavarne, pivnice ali drugega zabavnega time wasterja, njihov najljubsi film z Benom Stillerjem pa bi bil razprodan, se odlocitev ponuja sama od sebe. Saj film ne more biti zanic, konec koncev je bil nominiran/dobil nagrado. In tako je potem dvorana precej bolj polna kot bi bila drugace. Veliko vec se govori in komentira kot drugace. Veliko vec kokic in cipsa se poje kot drugace. In predvsem veliko manj miru imam med gledanjem ko tdrugace.

Nominirance si grem navadno, ce je le mozno, pogledat preden podelijo nagrade. Pa ne vseh. Tiste, ki se ze na veliko oglasujejo kot potencialni kandidati ali se o njih pise, govori veliko, lahko sploh ne pogledam. Med slednje sodijo, z letosnjih podelitev, zadnji Batman (sem ga pogledal ker sem pac velik ljubitelj Batmana – se posebej prvih dveh Burtonovih, in ostal rahlo razocaran), Wrestler (imam obcutek, da je film tako zelo pateticen in igra na (sim)patetiko, da se bojim dehidracije vsled mocnega solzenja) in the Curious Case of Benjamin Button.

Ta teden sem gledal Readerja. poleg mene na desni sta dva konstantno komentirala in se hihitala, ko sploh ni bilo za hihitati, na levi poleg Mme Sv3der pa je mozakar prisel kar z malo steklenico belega in steklenim kozarcem. Zal v nama najljubsi 4-5 vrsti ni bilo vec prostora, ker je na ogled prisla skupina/razred mulcev … Dvorana pa je bila mala. Ah.

Saj vem, ko si sezidam hiso, si definitivno naredim v kleti kino sobo. Vem, to govorim ze leta, ampak z leti se ta soba pomika vedno visje na prioritetni listi. (Ce koga zanima, garaze ne bi imel v hisi)

- Sv3

Tisti, ki bi v komentarjih rad zapisal cemu ne kupim  filma in si ga ogledam doma v naslonjacu, naj si se enkrat prebere nalsov zapisa.

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=l5SmrHNWhak[/youtube]

Jaz kot posten kupec moram vsakic, ko vstavim DVD, cakati in gledati ta prekleta anti-piratska propagandna sporocila, ki jih je by all means nemogoce preskociti. In v kinu je stvar podobna. Predfilmov skoraj ni vec. Samo se reklame, reklame, you’re kindly asked to turn off your f***ing cell phone, cenjene obiskovalce naproscamo da smeti sortirajo ob izhodu v eko kante – plastenke tja, kokice sem in ostalo nesnago v crno kanto, da ne omenjam tistih glupih reklam, ki jih vrtijo tu ….

In potem se ljudje cudijo zakaj je toliko ilegalne robe zunaj.

Ja, tecen sem in res mi gre na jetra, da moram vsakic gledati in poslusati to sranje.

- Sv3

Slednji mi je v oci uho padel ze pred casom, ko sem bil (se) v Republiki. Na nacionalki so takrat priceli govoriti v napovedniku programa – drevi ob in nato uro. Sprva mi to ni predstavljalo problem. Teta je govorila:” Drevi ob devetnajstih trideset, drevi ob dvajsetih, drevi ob enaindvajsetih, …”

Nekoc je rekla:” Drevi ob triindvajestih (23).”

Je ob enajstih se vecer? Hec je, da v bistvu je. Kajti, jaz osebno rad recem, da zadnje pol leta redno hodim spat ob enajstih zvecer in da sem pred tem hodil redno spat ob enih zjutraj. Vecer se torej konca sredi noci torej ob polnoci, ko se pricne jutro.

Zgrozen ugotavljam, da za vrsto besed, ki jih uporabljam(o) vsakodnevno, sploh ne poznam(o) pravega pomena.

Huh, saj vem  - Nemara d’ res!

-Sv3

It’s a fact, da imajo razlicne drzave, razlicna pravila in zakone v cestnem prometu. Ena izmed bolj vidnih razlik je obvezna uporaba luci. Slovenci pridno prizigamo dnevne luci na svojih jeklenih konjickih ze kar nekaj let. Zgledovali smo se bojda po severnjakih (Ddanci, Nnorvezani, Ssvedi in Ffinci imajo podoben zakon).

Slovenci smo eni redkih, ki moramo obvezno imeti prizgane luci vedno in povsod. Nasi juzni sosedi Hhrvati morajo imeti prizgane dnevne luci le v zimskem casu (pozor, zima je skoraj tu), Mmadzari samo na cestah izven naselij, Aavstrijci v primeru slabe vidljivosti in Iitalijani zgolj na avtocestah in cestah izven naselij. Nemci na primer nimajo nobenega zadrzka pri ne-uporabi dnevnih luci, takisto Ffrancozi (izuzevsi izvzemsi motoriste), pa Bbelgijci, Lluksemburzani, Nnizozemci in Aanglezi in se marsikdo. Grki na primer oglobijo vsakogar, ki IMA prizgane dnevne luci. Cisti absurd.

Spomnim se, da so Eegipcani vozili tudi ponoci z ugasnjenimi lucmi – tudi sredi puscave ces, da ne bodo izpraznili akumulatorja. Vsakrsno prepricevanje o nasprotnem je seveda padlo na gluha usesa. Ampak oni so itaq severna Afrika in ne Evropa.

Dnevno se vozim na siht v sluzbo skozi kratek, slabih 100 metrov dolg, podvoz kjer je obvezna uporaba luci. Podvoz je res kratek in zelo dobro osvetljen. Res dobro osvetljen, tam bi lahko bral brez problema. Luksemburzani, Ffrancozi in Bbelgijci pa tudi Nnemci, redno pogosto prizigajo luci, ko se peljejo skozi. Na drugi strani jih nato najmanj 90% ugasne luci. Ker je to podvoz oz. cesta v tisti office district, kjer vecino dneva prezivim tudi jaz in vem da ima vecina tistih grdih steklenih kock podzemne garaze, morajo ti vozniki cez najvec tri kilometre ZOPET prizgati luci.

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=5di5EhZshdQ[/youtube]

Mnoge Nekaj avtomobilskih znamk ze serijsko vgrajuje avtomaticno prizgane luci v vseh evropskih drzavah, ne glede na to ali imajo taksen zakon ali ne. No, v Grciji najbrz ne  Mnogim, ne Ggrkom, to ni vsec. Bil sem prica gospodu, ki se je hudoval nad tem, da bodo njegove fensi xenonske luci na avtomobilu visjega razreda prizgane tudi podnevi. Razlog je bil seveda gorenjski preprost - te drage zarnice bo moral prej menjati kot, ce bi jih imel ugasnjene. Predvidevam, da enako razmisljajo tudi vsi tisti tepci, ki prizigajo in ugasajo luci vsakic, ko zapeljejo v tunel oz. iz tunela. (V Avstriji imajo nedvomno veliko dela). Ce se s tem zamotijo med voznjo, je slabo za nas ostale udelezence v prometu, saj z nenehnim vrtenjem ali pritiskanjem gumba za luci niso pozorni na dogajanje na cesti. Ce to pocno zaradi sparanja, hmm …

Kaj nisem nekje slisal, da je za zarnice bolje, ce so prizgane, kot da se jih priziga in ugasa non-stop?

- Sv3

Jeba.

- Sv3

Ko ze nacenjam to temo; zadnjic se je to zgodilo, ko smo se vracali iz morja. Z derocim detetom na zadnjem sedezu. Po debeli uri DolbySurround (v bistvu THX oprema, ce stejem tudi plac za noge in ostrino slike pred seboj) dretja, se me je spravil, oprostite izrazu, jebat na CRO-SLO meji nek slovenski pizdajcek policajcek oz. carinicek.

“Je kaj za prijavit?” – “NE!” – “A hočte zapelat t’mle na desno? Pa v’n boste stopu …” (Ce kaj sovrazim je to narejena vljudnost in pa polovicno vikanje. Pa dej mi raje reci TI in me preslataj/premeci/osramoti.)

Ostro oko Organa je v delcku sekunde precenilo, da nisem mamilek, svercer, diler, zvodnik, da je dete zadaj dejansko moje, takisto dekle, da je jekleni konjicek z rumenimi tablicami dejansko registriran s temi tablicami in lastnik celo da stoji pred njim, ter da bo poletja kmalu konec in da sem kljub temu, da sem bil na morju se vedno bel ko’ kislo mleko … in me je spustil takoj naprej. Brez kakrsnega koli pojasnila cemu je bil potreben ta manever v desno. V levo, I guess, ni bil mozen, saj je bil takrat se desni minister za notranje zadeve. Brez otipavanja, brez brskanja, brez sprasevanja, zaslisevanja, skeniranja, … Saj vem, Organu bi se moral zahvaliti, da me je pospanciral in predvsem razgibal moje noge in s tem poskrbel, da mi, Bog-ne-daj, ne bi kaksen strdek zasel/zastal/zmasil v … No, dete je vsaj utihnilo. Cez pol ure. Nekje pri Ilirski …

Petinstiridest dni je bilo tudi dovolj, da sem ugotovil to, kar sem ze vedel. Da je Sv3der amater je ze znano, to da je rajsi voajer kot ekshibicionist pa mogoce ne. Skratka, ze samo to, da se ’skrivam’ za tem psevdonimckom nakazuje mojo sramezljivo nrav, n’est pas? Komentiranje sirem spleta prvo trditev tega odstavka le se podkrepi. Hmm, nic bat, se bom kracal in pacal na tem mestu. Domena je placana vsaj za se eno leto. Mislim pa, da bom moral v zelo bliznji prihodnosti malce posodobiti tole ‘platformo’ (Any hint/help would be mucho apriciated.).

- Sv3

P-R-E-K-L-E-T-O

- Sv3

p.s Pa se ponedeljek je, tisti po podaljsanem vikendu, kar pomeni, da je dela za dva dni … P-R-E-K-L-E-T-O …

1. Kot, da bi ju res kdaj imel.

foto J. Tomelj – Zavod

Fant, ti ne poznaš njih. Oni so dobri, sem jih preposlušal po dolgem in počez. Prize je pa itaq evropsko-globalni, kot so oni sami.

Lagal bi, če bi zapisal, da nisem nestrpno pričakoval tisti dan. Dejstvo, da sem pred leti, ko sem se preselil iz Republike, ravno za las zgrešil njihov v trenutku razprodan koncert in to, da imam karto za ljubljanski koncert, me je navdajalo z občutko, da je še vedno biti fino v Sloveniji. Takrat, v tujini, sem namreč zelo hitro dobil lekcijo odzivnosti trga in kupovanja koncertnih kart v, recimo temu, velikem mednarodnem okolju z veliko s solidno kupno močjo. Karte se kupi takoj. Tako kot spominčki na potovanjih. Zadnjič sem se uštel pri Kyle Minouge, ko sem se obotavljal 3 dni. Na koncu sem doma brskal po internetu, pil pivo in poslušal Tamalo Avstralko na Hi-Fiju. S Križankami je drugače. Problema s kartami ni bilo. Bili so drugi.

foto J. Tomelj – Zavod

Tisti dan si bom zapomnil. Bil je čuden dan. Prvič sem se že počutil čudno, ko sem dobil Guinnessa v Unionovem kozarcu s peno debeline dveh palcov fizičkega radnika. Na moje vprašanje, če jim je zmanjkalo slučajno pintovih kozarcev, je prijazna natakarica odvrnila, da se je žal zmotila in da jim jih je resnično zmanjkalo. Pogledam kozarec Bratovega Uniona – bil je v pintovem kozarecu. Nisem težil.

Na karti je pisalo pričetek koncerta ob 21:00 in ker ni nič pisalo kdaj se odpro vrata, sem sklepal, da je ta ura mišljena za slednje. Vajen, da je ura pričetka koncerta glavnega banda najmanj uro in pol po odprtju vrat – vsled predskupine in vseh tistih priprav in testiranj roadijev – sva se z Bratom odpravila do vrat Križank malce več kot uro ped napisano na karti. V vrsto pri NUKu (!) sva se nič hudega sluteč postavila malce čez 20:00. Po pol ure čakanja in mencanja v vrsti in prehodenih predrajsanih 20 metrih, sva prenehala biti civilizirana Evropejca in postala Balkanca ter se šla vrivat, kot 92% ostalih obiskovalcev.

Bilo je prvič, da sem zamudil koncert – prvi komad in pol drugega in to kljub temu, da sem prišel pravočasno. Bilo je prvič, da sem na koncertu več časa porabil za drenjanje oz. za iskanje ravnotežja na stopnicah prireditvenega prostora in ne za poslušanje in uživanje v glasbi. Bilo je prvič, da sem si želel, da bi bil na pregovorno hladnejšem in bolj zadržanem severu s tisto hladno in diskretno publiko, ki na Bregovićevo glasbo sedi na stolih in ploska po vsaki skladbi. Bilo je prvič, da sem si želel bit drugje.

foto J. Tomelj – Zavod

Še več. Opazil sem, da sem srečal skoraj polovico študijskih kolegov-ic. Mnogi med njimi me niso (pre)poznali. To sem pripisal dejstvu, da sem predstavljal tistih nekaj procentov odetih v nečrno oblačilo in temu, da niti slučajno nisem kričal, ko so se na stejdžu pojavili napisi v slovenščini. Edini slovenski podatek, ki sem se ga zapomnil je bil:”Eva Irgl je samska.” Drugih akterjev sploh poznal nisem. In nisem vedel, da je toliko selebritijev v Sloveniji.

Če izvzamem vse tisto organizacijsko nestrokovnost in prerivanje, je bil koncert dokaj v redu. Presenečen nad ugotovitvijo, da so mi bili njihovi najpopularnejši komadi na katere je ljudstvo norelo, meni dejansko najmanj všeč in da sem med koncertom vsaj dvakrat pogledal na uro¹ , sem koncert zapuščal zelo mešanih občutkov. Res je, da nikoli nisem bil njihov fanatični fan in da doma nisem nikoli zbiral njihovih posterjev, vendar sem njihovo glasbo zelo pogosto poslušal. Spomnim se, da sem za Massivce slišal v prvem letniku fakultete, ko mi je dober kolega, ki sem ga tudi srečal v Križankah, posodil njihovo ploščo. To je bilo na začetku devetdesetih. Od takrat lahko trdim, da sem bil njihov poslušalec. Vedno, sploh odkar imam prenosni mp3 predvajalnik, imam vsaj pet njihovih songov na svoji playlisti.

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=eMWub7_gfGk[/youtube]

Je bil razlog Guinness v Union kozarcu, čakanje v vrsti med tem, ko se je glavnina ljudi prerinila pri vhodu, zamujen pričetek koncerta, toplo pivo, poletna vročina, … ne vem. Vem pa zagotovo, da je nekaj manjkalo. Tisto nekaj sem čakal ves čas, sploh, ko sem sila presenečen ugotovil, da so malce pred triindvajseto odšli prvič z odra, kar je pomenilo le še največ pol ure podaljška.² Jaz pa sem še vedno čakal, da me zagrabi.

Po obrazih odhajajočih sodeč, je bil kocert dober. Mene ni potegnilo. In zato bom napisal, da je bilo zelo profesionalno odigrano, brez presežkov, brez superlativov, brez domišljije, čista rutina. Ena kljukica od mnogih na zemljevidu njihove turneje.

Kaj jaz vem, mogoče imam pa polno rit vsega in hočem, da me vedno nekdo preseneti, zabava, da se nekdo potrudi, …

- Sv3

dodatek I: tale zapis objavljam z zamudo. Čakanje pa to …

1. Pred prvim in drugim bissom.
2. No, koncert je bil baje dolg malce manj kot dve uri, dejstvo, da sem imel občutek, da so igrali zgolj uro in pol, moram nedvomno pripisati tisti zamudi.

Vsakic, ko slisim ime tiste znane svedske stacune za vso druzino, se mi dvigne. Pritisk, sure, da ne bo pomote. Kdor je pomislil na kaj drugega, naj ne bere vec naprej. Ker bo razocaran.

Ikea je sinonim za poceni pohistvo in ostalo opremo za dom. Nekateri to znamko tudi uporabljajo v navezavi s ‘skandinavski design’. Mnogi uporabijo pred slednjim se pridevnik DOBER. O okusu ljudi ne bi razpravljal, ker to itaq nikamor ne pripelje. So far so good, but … Problem nastane, ko me pricnejo ljudje prepricevati kako je Ikeina roba oh in sploh, najboljsa in najugodnejsa etc, etc. Takrat, mi pa poci.

IMHO, Ikea sploh ni tako poceni kot se zdi. Zakaj? Ker dobri, lepi in kvalitetni, izdelki pri njih stanejo kot ostali primerljivi izdelki v marsikateri drugi stacuni. Ker moras vse to pripeljati domov, ker moras iti veckrat v stacuno ali najeti kombi, ker moras vkalkulirati hitro kvarljivost zaradi slabse kvalitete, ker … Hej, preprosto, poceni roba je v Ikei slaba roba. Za dobre stvari pa moras odsteti toliko kot kjerkoli drugje. It’s a fact, majke mi.

Cez njihov design ne mislim udrihati, ker je pac Ikea design – les, naraven les, naraven grcast les, plastika, tekstil, ter steklovina … pac njihov zascitni design. IMHO se dalec od pravega Scandinavian Design, but then again, to je moje mnenje.¹ Vse je kvazi licno zavito in malcek drugace predstavljeno in to je to, obvladajo ni kaj. Lep primer so papirnati servieti, IMHO njihov prodajni hit. Res je, da so papirnati robcki z vzorcem rozic, ki se nesramezljivo spogledujejo, heh, inspirirajo z vzorci finskega Marimeka, bistveno cenejsi od slednjih. Res je tudi, da je Ikeino blago/platno, preproge bistveno cenejse od prej omenjenega finskega izdelovalca. Ampak od pravega originala se locijo po … no, vsaj blago po kvaliteti, serviete so pac serviete, papir za usta obrisat. Hmm, vzorci in artikli, ki se spreminjajo domala skoraj z letnimi casi pa tudi ne morejo biti hudo dobri, drugace jih menda ne bi tako menjali.² Kozarci, tisti za ojro, pokajo kot za salo – jaz jim pravim za enkratno uporabo. Kozarec za konjak mi je pocil naprimer se preden sem ga uporabil.³

Poleg tega imam dve levi roki, pa se len sem povrhu, zato mi vse tisto sestavljanje pomeni vse prej kot sprostitev. V bistvu, so si ravno s tem sestavljanjem pri meni priigrali slab sloves. Namrec, med sestavljanjem izdelkov sem se zelo dobro spoznal s kvaliteto izdelave. Temu, da so zelo enostavno sestavljivi izdelki njihov zascitni znak ne bom oporekal. Sem pa moral nekajkrat poprijeti za svoje kladivo, bormasino, … ker se ni vse tako lepo ujemalo.

Mnogi v zagovor Ikei omenjajo zacasno opremljanje. Hmmm, hja, vem, nekateri pac ne morejo ziveti v napol praznem stanovanju, kaj bodo pa obiski rekli, kajneda? Denarja kljub gospodarski rasti ni. Ampak, kaj, ko navadno postane to zacasno pohistvo (2 leti), kar za-stalno pohistvo. No, dokler se ne pokvari, razbije, polomi, … Poznam ‘prepricevalce’, ki so prej kot v dveh letih iskali odpade, oddajali oglase na katere se nihce ni javil ali zastonj ponujali vsem mogocim prijateljem in znancem, vse svoje za-casno pohistvo. Me zanima ali se jim je splacalo? Mislim, da ne. Marsikdo potihem prizna, da je pac naredil neunost in kupil Ikein kavc, ki je po dveh letih postal nemogoc za sedenje in gledanje TVja, tisti malce drazji (TOMov npr.) pa bi bil lahko ze v zacetku pravilnejsa izbira.

Tretji s katerimi se, zacuda, strinjam, pa so tisti, ki v Ikei kupujejo za otroke. Tu zaenkrat se nimam izkusenj, vendar sem bil od nekdaj navdusen nad razmerjem med ceno, kakovostjo in predvsem inovativnostjo ter raznovrstnostjo njihovega otroskega programa.

Stvari, ki jih kupujem za dom, navadno izberem na podlagi vec kriterijev. Med njimi je tudi vzdrzljivost in recimo nekaksna dizajnerska samovsecnost – po domace, ali mi je izdelek vsec zdaj kar pomeni, da je lahko cisti mainstream oz. ali je nekdo vlozil malce vec casa v design in bo zadeva uporabna in meni-vsecna se cez nekaj let. seveda je tovrstna izbira popolnoma podrejena subjektivni presoji, ampak zaenkrat so mi stvari, ki sem si jih kupil pred mnogimi leti, se vedno vsec. Res pa je, da so to najveckrat stari modeli, hmm, star design torej.

Ker vem, da veliko ljudi mnozicno roma na nakupove v Ikeo, me zanima kaj vam je najbolj vsec oz. kaj je razlog za tako pogoste obiske npr. graske Ikee in ne npr. trzaskega Habitata (Mislim, da je se tam).

- Sv3

P.s. Pa da ne bo kdo mislil, da doma ni nic iz Ikee. No taksen snob pa spet nisem

1. Pac ne tripam na grce v vidnem naravnem lesu, huh, sploh ne tripam na viden les, ce sem iskren.
2. Hmm, mogoce je namen Ikee, da s tako pogostim menjavanjem kolekcij prepricujejo potrosnike po ponovnem nakupu. Huh, kot v avtomobilski industriji – primerjajte stevilo modelov azijskih znamk s stevilom modelov nemskih znamk v zadnjih desetih letih. jep, aziati jih nastancajo vsaj se enkrat vec v istem casu kot Bavarci.
3. Ja, vem, kako si predstvaljam piti pijaco, ki je vredna zaboja 40 kozarcev v takem kozarcu. Je bi ga, tudi jaz imam svojo gorenjsko stran.

Dragi stricek GOOGLE.

RAZOCARAL SI ME. Ze cel mesec je delovanje GMaila zelo otezeno in moteno. Posiljanje in pripenjanje daljsih priponk dela probleme ze dlje casa (pol leta). HVALA BOGU za Appleov MAIL, kjer deluje brezhibno.

Od vceraj dalje pa serje se Google Reader. Konstantno mi pise tole:

Sorry, an unexpected condition has occurred which is preventing Google Reader from fulfilling the request.

Kaj bom res moral, po vseh teh letih zadovoljstva in srece, presedlati na drugega ponudnika in platformo?

Ima se kdo probleme zadnje tri mesece z njihovimi aplikacijami?

- Sv3