Pisanje tega spletnega dnevnika mi je lani vzelo preveč časa. Raje sem ga izkoristil za druge, takisto družabne stvari in, khm, naj se sliši še tako neverjetno iz mojih ust, za družino.

Med drugim sem odkril tudi tumblr in  Twitter ter ugotovil, da mi je tovrsten način e-druženja in komunikacije precej bližje. V obeh primerih gre za ponudbo mikro bloganja. Mogoče sta mi sistema všeč zato, ker je ta način bolj dinamičen, v mojem primeru bolj odziven v smislu feedbacka in predvsem mi vzame manj časa za pisanje in branje – na twitterju si namreč omejen le s 140 znaki.² Tumblr račun sem si odprl šele pred kratkim, zato težko kaj več napišem o njem.

Opazil sem, da je kultura obnašanja na Twitterju precej na višjem nivoju kot med navadnimi spletnimi dnevniki. Vsakič, ko si ogledam komentarje na kakšnem slovenskem popularnem spletnem dnevniku, mi postane slabo. Še več, ne samo, da se vulgarno in resnično neprimerno obnašamo na domačem peskovniku, takšno kulturo se gremo tudi na tujih straneh. Spomnim se zadnjega ‘incidenta’, ko je Majdičeva gladiatorsko osvojila kolajno in so na strani NYT napisali, da je Slovenija osvojila svojo prvo kolajno na OI nasploh. Odziv prvih petih komentarjev je bil naravnost ponižujoč. Toliko jeze, psovanja in grdih besed. Ne vem, Slovenci res mislimo, da se Svet vrti okrog nas?

Ah, dovolj za prvič. Zima, ki kar noče in noče še oditi, mi že prekleto preseda. Mogoče sem tudi zaradi tega bolj siten. Lastovk še vedno ni, zato pripenjam fotografijo papirnatega žerjava. Vem, ni lastovica, mogoče pa vseeno prinese pomlad v naše kraje.

Se še beremo …

- Sv3

1. Ali pa tudi ne, mogoče je bolje, da ostane pri tem.
2. Hehe, na tak način se lepo izogneš raznim romanopiscem v komentarjih.

Ni cudno, da so ceveljci ze cisto uniceni …

- Sv3

Razlogov je vec. Eden, pomembnejsi, je ta, da se mi ne ljubi vec tako pogosto pisati. Res je tudi, da  nikoli nisem bil nek velik ljubitelj pisanja. Pisane beseda ze, ampak  za pero sem poprijel le bolj poredko. Tisti, ki me poznajo v realnem svetu vejo, da predvsem rad govorim. Veliko govorim. Huh, rad veliko govorim. Manj jih najbrz ve, da rad veliko berem. Predvsem v prostem casu, ki ga imam v zadnjem casu bore malo. Berem vse sorte. Zelo rad druge bloge.

Na primer zelo rad prebiram zapise Blogotipa, Petra Strovsa, Blitza in Coprnice; njeni in Napovi zapisi so slastni – vedno me zlakotijo. Karmen, -onka in Klemen, quasi ex-sokrajani, imajo osebne bloge, ki so mi vsec. Redno tudi pokukam k Lili, ki zivi na drugem koncu mesta (se motim?) Z Razgledi se informiram o dogajanju v Republiki. Redno pogledam se razlicne fotografske bloge; Olkija, MatejaMM, Oskarja Karla Dolenca, Urosa Gruberja, Strobista in The Big Picture. In nato se cel kup ‘nezanimivih’ tujih tehnicnih spletnih dnevnikov – Gruber, Lifehacker, Slashdot,  …

Po vsem tem elektronskem branju, najrajsi zvecer, tik pred spanjem, vzamem v roke kaksno analogno (vintage) branje. Kupa na nocni omarici dejansko ni vec,¹ saj sem ukinil branje v postelji. Bilo je motece pa ne zame. branje v postelji pogresam, vendar zaenkrat se nisem podlegel skusnjavi Kindla. Ima kdo izkusnje z njim? Ali kaksno drugo napravo za branje (ki ni prenosnik)? In po moznosti ne seva prevec svetlobe.

Nic se ni treba bati, ne grem nikamor, ne bom prenehal s pisanjem kot nekateri. (Dve verziji nadaljevanj Lessie se vraca je bilo dovolj , a ne Wally?) Tokrat rajsi naredim kratko pavzo, kot da postanem kronicni povratnik Ker bom naslednje mesece precej intenzivno prezivljal v krogu mojih najdrazjih in ker zivljenja svojih najdrazjih ne zelim prevec razgaljati vsem neznancem, bodo zapisi bolj osebno obarvani in ne vec tako tehnicno, kot so bili na zacetku in mislim vem, da to ne bo motilo ne bralke, ne bralca.

Na svidenje do naslednjega zapisa. Pri vas ali meni

- Sv3

p.s. Ce sem koga pozabil naj ne bo uzaljen.

1. Je pa sedaj nekje drugje.

Iti v kino ni vec tako romanticno kot je bilo vcasih, ko so bile kinodvorane se v mestnih srediscih. Ritual je bil kar dodobra nastudiran in uigran. slo je za precej ustaljen vzorec; check point pred kinom (v LJ pred Namo, sure), nakup karte in nato pijaca v bliznjem lokalu. Po ogledu filma se je navadno zopet malce ’zataknilo’ v kaksnem malce bolj oddaljen lokal in se se malce podebatiralo, ne nujno vedno o filmu. Prihod domov je bil vedno v poznih nocnih oz. najveckrat zgodnjih jutranjih urah. Kot nemescan vozac, sem se seveda v Ljubljano v kino vozil z bodisi javnim prevoznim sredstvom – Kamnčanom ali kasneje s svojim avtom.

Moznost velike izbire in mnozica kinodvoran, pa le ni vedno tako dobra zadeva. To se predvsem pokaze pri filmih, ki dobivajo razlicne nagrade. Najveckrat Oskarje, saj o Zlatih Palmah, Medvedih in Levih povprecni obiskovaleci oz. vecina obiskovalcev nima pojma. Oskarji vsake toliko presentijo in podelijo nagrado dobremu igralcu/igralki/reziserju/scenaristu/… (po mojem okusu seveda) . Ta film se nato skoraj vedno pojavi v teh kompleksih. V tiste manjse, se vedno delujoce mestne kine, dostikrat tudi NE pride. Vse lepo in prav, grem pac tja, na konec mesta, brez romantike, ampak sem lahko komot. In lahko uzivam v gledanju filma … NOOOT. Kje je problem? Ti filmi so na sporedu skupaj z ostalim h’woodskim blockbuster drekom in pritegne tudi segment ljudi, ki ga nikoli, ampak res nikoli ne bi sli gledat. Ker pa je ta film ravno takrat na sporedu in je kart se dovolj, blizu ni nobenega lokala, kaj sele kavarne, pivnice ali drugega zabavnega time wasterja, njihov najljubsi film z Benom Stillerjem pa bi bil razprodan, se odlocitev ponuja sama od sebe. Saj film ne more biti zanic, konec koncev je bil nominiran/dobil nagrado. In tako je potem dvorana precej bolj polna kot bi bila drugace. Veliko vec se govori in komentira kot drugace. Veliko vec kokic in cipsa se poje kot drugace. In predvsem veliko manj miru imam med gledanjem ko tdrugace.

Nominirance si grem navadno, ce je le mozno, pogledat preden podelijo nagrade. Pa ne vseh. Tiste, ki se ze na veliko oglasujejo kot potencialni kandidati ali se o njih pise, govori veliko, lahko sploh ne pogledam. Med slednje sodijo, z letosnjih podelitev, zadnji Batman (sem ga pogledal ker sem pac velik ljubitelj Batmana – se posebej prvih dveh Burtonovih, in ostal rahlo razocaran), Wrestler (imam obcutek, da je film tako zelo pateticen in igra na (sim)patetiko, da se bojim dehidracije vsled mocnega solzenja) in the Curious Case of Benjamin Button.

Ta teden sem gledal Readerja. poleg mene na desni sta dva konstantno komentirala in se hihitala, ko sploh ni bilo za hihitati, na levi poleg Mme Sv3der pa je mozakar prisel kar z malo steklenico belega in steklenim kozarcem. Zal v nama najljubsi 4-5 vrsti ni bilo vec prostora, ker je na ogled prisla skupina/razred mulcev … Dvorana pa je bila mala. Ah.

Saj vem, ko si sezidam hiso, si definitivno naredim v kleti kino sobo. Vem, to govorim ze leta, ampak z leti se ta soba pomika vedno visje na prioritetni listi. (Ce koga zanima, garaze ne bi imel v hisi)

- Sv3

Tisti, ki bi v komentarjih rad zapisal cemu ne kupim  filma in si ga ogledam doma v naslonjacu, naj si se enkrat prebere nalsov zapisa.

Sem kot Fata v Sparu al kako ze gre

- Sv3

update 23:03 – v Dashboardu pogresam info  scheduled posts. Veliko pisem v naprej

Kje imam pa cas  …

 - Sv3

  V ponedeljek zjutraj sem ves jutranji ocistil odpihnil svojemu prevoznemu sredstvu do sluzbe zgolj steklene povrsine. S tistim prsicem na strehi in havbi se nisem trudil. Zakaj le? Prikrajsan bi bil za eno radost. Prav otrocje zabavno se mi je zdelo v trenutku, ko sem na ulici malo bolj pospesil, sneg s strehe pa je naredil za menoj pravo snezno zaveso. Kot v filmu. Zal je bilo veselja le za kratek cas. Tisti centimeter s strehe je hitro posel.

  V torek snega ni bilo vec. Ostal je le se na kaksnem dvoriscu, na redki zelenici in na strehi sosednjih garaz. Ostala je tudi cisto majckena kepica na odbijacu nasega Gunvalda. Ostal (op. sneg, ne avto) je zaradi mraza. Pravijo tako.

  V sredo, ko pisem tale zapis, na plocnikih in cestah o snegu ni ne duha ne sluha, vendar so kljub vsemu se vedno beli. Pravijo, da od soli. Jaz jim ne verjamem in pravim, da od snega. Le-ta se je razbarval, ker ni hotel postati umazan. Postal je neviden. Tudi tisti na Gunvaldovem odbijacu.

- Sv3

- Sv3

‘Nacufani’ oblacki na sinje modrem nebu potujejo do kamor seze moj pogled. Jaz pa si ze celo ljubo dopoldne pocutim mrmram Barberjev Adagio. Ah, lepo je, ko posije sonce …

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=lV3SHBFyDZM&feature=related[/youtube]
Samuel Barber – Adagio for Strings, op.11. Uncut  | Dirigent Leonard Slatkin | Orkester BBC | Albert Hall,  London 15.09.2001

Grem na kratek sprehod namesto na kosilo.

- Sv3

Moralo je biti slab mesec nazaj, ko sem otresal pametoval pri Tjasi nevede v kaj se spuscam. Seveda sem prebral le besedilo, klikal pa le nisem na tiste povezave, ki jih je avtorica nastancala nanizala. Cez nekaj dni je priletelo v mail-box sporocilce z naslovom: Kam posljem? V besedilu; Tvoje je namrec DONE!

O moj bog, punca je resna, se ne heca. OK! V cem je torej catch? Dragi Sv3 preberi si, poklikaj povezave … Huh, sem se pustil takole na suho pofockati? Pa saj ni tako hudo …

Keksi so prispeli nekaj dni kasneje. Zapakirani v lepo skatlo, ki je ze nasla svojega novega lastnika.¹ Keksi, hja, ti so pa bili z eno besedo – odlicni. Ni jih vec. Logicno. Ker sem dober po srcu, sem jih celo nekaj delil z ostalimi. Punce v sluzbi so bile navdusene in zacudene hkrati. Zacudene nad dejstvom, da se grem in poznam taksne stose. Poizkus, da bi vsaka, ki je pojedla piskot, zato nadaljevala to verigo naprej, je pogorel, saj so me takoj nahrulile poducile, da ne smem takole na suho izkoriscati dobrote ljudi. Res je, sram me je, posipam se s pepelom.

Darilo sem vec ali manj ze ‘odplacal’ V bistvu sploh ni (bilo) tezko. Ker pa od mojih zrtev nihce ni vseprisoten na spletu, sem se odlocil, da v igro potegnem vsaj enega obiskovalca mojega bloga. Tistega, ki mi spusti sporocilce na blog ali v nabiralnik. Kdo bo ta srecnez, pa odlocim jaz. Fair enough?

Kaj bom poklonil? Se ne vem. Odlocim se naknadno, ko izberem. Je pa v igri nekaj toplega in nekaj mehurckastega in …

- Sv3

p.s. In ne, filma nisem gledal in ga tudi ne bom. Ne maram prevec HJ Osmenta, K Spacey pa itaq po American Beauty ni naredil nic pametnega (IMNSHO).

1. Sodelavki je bila tako hudo vsec, da ji preprosto nisem mogel reci ne.