Se smo zivi. Dopust smo preziveli. Po-dopust je bil hujsi. Zagodli so nam jo virusi, zato je tale mozakar – ujet kar tu v Vojvodstvu in ne v Zdruzenem Kraljestvu – se vedno, eeee, v precej dobrem stanju. In naj me vrag, ne bo vec dolgo.

- Sv3

Po stirih letih mi se vedno ne gre v usesa tole:

Lëtzebuerg trafik info … ein Motorrad en panne sur l’autoroute A1 zwischen … (v natur luksemburscini – trust me, slisi se grdo)

Ni cudno, da se nikoli niso mogli odlociti kateri naj bo njihov edini uradni jezik :S

-Sv3

Lagal bi, ce bi napisal, da jih vidim vedno pogosto. Mogoce sem jih v zraku do sedaj videl najvec petkrat (Celo 2 bombnika. Katera dva sta bila, bi znal povedati kolega G). Vedno sem bil brez fotoaparata.

Med letosnjim prvim mimovozom je kazalo, da ne bo nic drugace. Fotoaparat sem vseeno vzel iz torbe. In naredil za test spodnji posnetek.

Note to myself: Z DSLRjem je zajebano slikat med voznjo.¹

Vendar sem kmalu opazil v koticku vetrobranskega stekla, v luknji dovolj veliki med tistim grmovjem, da na zacetku/koncu pristajalne steze caka manjse tovorno letalo.

Ervin ta je zate ceprav ni bombnik. Zal letalo ni preletelo avtoceste.

Zal sem letalo opazil pozno² Predvsem pa se mi je neizbezno in nesramno hitro priblizeval odsek za 3R.

- Sv3

1. Spodnje dele slik kjer je bil viden stevec sem odrezal. Da me ne bi kdo zmerjal z neodgovornezem, objestnezem ali celo cepcom.
2. Je treba gledat na cesto.

Nekdo v stanovanju zadnje case mece stvari na tla kot za stavo. Jaz pripisujem to vedenje eni izmed razvojnih faz od paramecija do wurmfutra. Skoraj preprican sem, da obstaja kje profesor doktor von Erkundsäuglinger, ki je spisal vsaj eno poglavje o omenjeni razvojni fazi. In jo najverjeneje poimenoval kar vaje-za-hrbet ali vaja-predklon-veckrat-na-dan ali test-vzdrzljivosti-potrpljenja s podnaslovom potrpezljivost-je-bozja-mast. Jaz bi dal naslov poglavja, kaj poglavja, knjige joj-kolikokrat-moram-se-vreci-tole-na-tla-da-se-mu/ji-bom-lahko-spet-smejal/a-ko-se-bo-vednobolj-cudno-drzal/a-in-povzdigoval/a-glas?

Hec je v tem, da ima Nekdo dolge, lepljive rokice, ki vlecejo vse kar pride v radij njihovega dosega. Domet je neverjetno dolg. Se vec, ta Nekdo je vsakic znova navdusen nad I. Newtnovim zakonom, pa se kaksnem zakonom akustike, pa se kaksnem zakonu iz behavioristike.

Najprej je sel steklen kozarcek¹, nato veliki plitvi kroznik. Srecni petek smo zakljucili z malim plitvim kroznikom. Problem je, da imamo sedaj en globok kroznik odvec. Sem v dilemi. Ga nalasc zopet postavim na doseg rok, da ga bo Choupette lahko tresnila na tla? Tri crepinje v enem delovnem tednu, za vsakega druzinskega clana po ena. Ni slabo.

Od nekdaj me je zanimalo od kje prihaja to vrazeverje s crepinjami in sreco. So si s tem ljudje ze od nekdaj tolazili zalost, ko jim je smrkavec razbil ljubi predmet?

-Sv3

1. Ja, vem ja, plasticni se ne zbije, ampak steklen je zanimivejsi.

Psssst … S Choupette sva ga zadnjic videla. Na Glavni Ulici je igral na tocno to piscal. V druzbi se stirih. Ciganov. Sva rajsi samo gledala in poslusala. Bilo jih je pet, midva pa dva. Nikoli ne ves kje imajo skritega se medveda.

Po novem letu greva spet pogledat na tisti vogal. Mogoce, ce bo sam, mu ukradeva piscal nazaj. In jo vrneva Pedenjpedu.

- Sv3

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=P2A4hu5ZOU0[/youtube]

Reklama je sicer za Sony HD televizijo, ki bi jo sicer tudi rad imel. Ampak tegale Janeza grem gledat najprej v kino

- Sv3

via Guardian

p.s. Za vse ljubitelje Meteor-007-Brosnana, Quantum of Solace je popolnoma drug film – brez tistega 007 komada, brez leporecenja, brez fensi-smensi pijack, brez neumnih kopalk … baje cista akcija. Komaj cakam.

Men talk about women, sport and cars.
Women talk about men inside sports cars.

(slogan na plakatu za Mercedes-Benz SL)

Kar se mene tice, prvi del drzi. Kaj pa drugi?¹

- Sv3

p.s. ce najdem tisto reklamo jo pr’popam. Ze zato, ker je lep avto

1. Predvidevam, da Vale npr. rajsi debatira o fantih na sportnih motorjih  

Zgodilo se je, da sem sel kupovat ribe. Orado ali Brancina je rekla naj kupim. Pa prosi ga naj jih spuca, je se zaklicala za menoj, ko sem oddrvel ponavljajoc fraze v tistem afnastem jeziku. Se bolje, reci mu da jih ocisti tistih kosti. Saj ves. Fileji so fajn. In sem sel ponavljajoc. In sem se pogovarjal z ribicem v nakupovalnem centru v jeziku, ki ga nisem ravno znal dobro. Bil je prijazen ribic. Pokazal mi je svoj ulov, ki ga ni ujel na mrezo. Pripeljali so jih od dalec, ker tu blizu ni morja. Ene iz Pacifika. Tako je pisalo. Ene so bile tropske. Hej, to je tudi pisalo. Pa pisalo je tudi, da so ene divje. Te imam najrajsi, ceprav se jih vcasih bojim jesti. nikoli ne vem kdaj postanem taksen tudi sam. Priznati pa moram, da nisem ravno vesc tega tujega jezika, tako da je lahko pisalo nekaj cisto drugega. Na primer, da od tam niso in da so domace.

Tole in tistole tam zadaj, ki se tako nesramno in samovsecno blesci na ledu. Ja, ti dve bom vzel. In ju je stric ribic prinesel takole na rokah do mene in mi ju pokazal. Lezali sta na njegovih rokah kot … no mrtvi ribi. To kar sta tudi dejansko bili. Problem bi bil, ce bi izgledali kot ranjena fazana ali pa pohani piski. Prizor je bil tragicen. On, ribic, pred menoj z rokami stegnjenimi in na njih oni dve. Huh, ko ribiski pieta. No, meni se sploh ni inako storilo, saj ribji pogled je mrtev, hladen pogled. Eeee, sploh, ce je zival mrtva.

In potem sem pozabil tisto frazo.

Glasovi so utihnili. Sunder in kreg pri naktarinah se je umiril. Ribic me je gledal. Gospa na levi me je pogledala. Gospod pri rakih se je zazrl vame. Oradi sta bolscali vame. Cutil sem poglede konicastega zelja za svojim hrbtom. Svetloba v trgovini je pojenjala. Le nad menoj ne. Ne, tu je reflektorska luc svetila vedno intenzivneje. Potil sem se. Od luci, sure. Ko se je zvok kaplje potu z mojega lica odbil od loncka jogurta z okusom marelice, sem izdavil prvo besedo. In potem sem si izmislil drugo in tretjo in cetrto in … je vse steklo kot bi moralo. Bil sem ponosen in zadovoljen, da tiste ure ucenja tega afnastega jezika le niso sle v nic. In to s svojimi besedami. In bilo je lepo. In bilo je super. In bilo je vse TIP-TOP.

Hmm, no, ne cisto. Ribic ne bi bil ribic, ce ne bi vprasal se nekaj nazaj. Poln samozavesti sem si drznil improvizacijo nadaljevati do konca. Na njegovo, zame nerazumljivo, vprasanje, sem odgovoril zanj nerazumljiv odgovor. Gospod ribic je nato oddrvel z ribicama zadaj. Ker zadaj se dogajajo grde stvari. Tam letijo prec zelodci, creva in notranji organi. Tudi glave, repi in plavuti. Pa luske tudi, ce je treba. Zato je to zadaj, ker to ni za vsak zelodec, se najmanj pa ribji. Nazaj, hmm, naprej sta potem prisli v vrecki. V dvojni vrecki. da ne smrdi prevec.

Doma sem nato zelel pripraviti filete Orade s kuhanim krompirjem in malcek gobove omakice. Na moje zacudenje sta me moji dve ribici pogledali v oci z vsemi kostmi vred. In potem je sledil plan B.

Ker rostilja ni v hisi, pecene ribe v olju prebavljamo zaradi olja, ki se ga napijejo tezje in dlje, je bil v igri samo se ror pekac.  Ce sem improviziral ze z ribicem, svojih dveh ribic absolutno nisem smel razocarat. In na koncu ni ostal razocaran nihce. Za naslednjic moram najti kaksen dober recept. Improvizirat se mi pa res ne da. Too much stesno je. Majke mi.

- Sv3

Zadnjic sem skoraj na glavo preobrnil nakupovalni center in jih se vedno nisem nasel. Mi lahko kdo pove, kje hudica imajo sedaj trgovci razstavljene kondome? Vcasih so se dobili pri blagajni. Sedaj so tam le se zvecilni gumiji, cokoladke, mini flaske zganih pijac, cigarete in kartice za mobilne telefone.

O baterijah, britvicah in kondomih ni ne duha in sluha na blagajni. Kot, da jih ne bi nihce vec uporabljal …

- Sv3

Ampak to se ni vse. Za 12 zelencev jih lahko poleg roznate dobite tudi v crni ali beli barvi.

O kaksni kvaliteti zvoka najbrz ni ne duha in sluha.

- Sv3