Iti v kino ni vec tako romanticno kot je bilo vcasih, ko so bile kinodvorane se v mestnih srediscih. Ritual je bil kar dodobra nastudiran in uigran. slo je za precej ustaljen vzorec; check point pred kinom (v LJ pred Namo, sure), nakup karte in nato pijaca v bliznjem lokalu. Po ogledu filma se je navadno zopet malce ’zataknilo’ v kaksnem malce bolj oddaljen lokal in se se malce podebatiralo, ne nujno vedno o filmu. Prihod domov je bil vedno v poznih nocnih oz. najveckrat zgodnjih jutranjih urah. Kot nemescan vozac, sem se seveda v Ljubljano v kino vozil z bodisi javnim prevoznim sredstvom – Kamnčanom ali kasneje s svojim avtom.

Moznost velike izbire in mnozica kinodvoran, pa le ni vedno tako dobra zadeva. To se predvsem pokaze pri filmih, ki dobivajo razlicne nagrade. Najveckrat Oskarje, saj o Zlatih Palmah, Medvedih in Levih povprecni obiskovaleci oz. vecina obiskovalcev nima pojma. Oskarji vsake toliko presentijo in podelijo nagrado dobremu igralcu/igralki/reziserju/scenaristu/… (po mojem okusu seveda) . Ta film se nato skoraj vedno pojavi v teh kompleksih. V tiste manjse, se vedno delujoce mestne kine, dostikrat tudi NE pride. Vse lepo in prav, grem pac tja, na konec mesta, brez romantike, ampak sem lahko komot. In lahko uzivam v gledanju filma … NOOOT. Kje je problem? Ti filmi so na sporedu skupaj z ostalim h’woodskim blockbuster drekom in pritegne tudi segment ljudi, ki ga nikoli, ampak res nikoli ne bi sli gledat. Ker pa je ta film ravno takrat na sporedu in je kart se dovolj, blizu ni nobenega lokala, kaj sele kavarne, pivnice ali drugega zabavnega time wasterja, njihov najljubsi film z Benom Stillerjem pa bi bil razprodan, se odlocitev ponuja sama od sebe. Saj film ne more biti zanic, konec koncev je bil nominiran/dobil nagrado. In tako je potem dvorana precej bolj polna kot bi bila drugace. Veliko vec se govori in komentira kot drugace. Veliko vec kokic in cipsa se poje kot drugace. In predvsem veliko manj miru imam med gledanjem ko tdrugace.

Nominirance si grem navadno, ce je le mozno, pogledat preden podelijo nagrade. Pa ne vseh. Tiste, ki se ze na veliko oglasujejo kot potencialni kandidati ali se o njih pise, govori veliko, lahko sploh ne pogledam. Med slednje sodijo, z letosnjih podelitev, zadnji Batman (sem ga pogledal ker sem pac velik ljubitelj Batmana – se posebej prvih dveh Burtonovih, in ostal rahlo razocaran), Wrestler (imam obcutek, da je film tako zelo pateticen in igra na (sim)patetiko, da se bojim dehidracije vsled mocnega solzenja) in the Curious Case of Benjamin Button.

Ta teden sem gledal Readerja. poleg mene na desni sta dva konstantno komentirala in se hihitala, ko sploh ni bilo za hihitati, na levi poleg Mme Sv3der pa je mozakar prisel kar z malo steklenico belega in steklenim kozarcem. Zal v nama najljubsi 4-5 vrsti ni bilo vec prostora, ker je na ogled prisla skupina/razred mulcev … Dvorana pa je bila mala. Ah.

Saj vem, ko si sezidam hiso, si definitivno naredim v kleti kino sobo. Vem, to govorim ze leta, ampak z leti se ta soba pomika vedno visje na prioritetni listi. (Ce koga zanima, garaze ne bi imel v hisi)

- Sv3

Tisti, ki bi v komentarjih rad zapisal cemu ne kupim  filma in si ga ogledam doma v naslonjacu, naj si se enkrat prebere nalsov zapisa.

Ponovno sem si pogledal zadnjih devet epizod Sopranovih. Lahko zapisem le, odlicne so. Vredne ponovnega ogleda. Mah kaj serjem, cela serija je vredna ponovnega ogleda. Sopranovi so klasika. Serija je IMNSHO izvrstna. Zgodba je odlicna. Pravzaprav je prekleto dobra, saj spremljamo zgodbo ameriske mafijske druzine, eee, Botra, skozi nic kaj glamurne, hmm, vsakdanje probleme. Brez tistega h’woodskega glamurja, brez h’woodskih olepsav, brez kvazi klisejev o zvestobi, … OK, ravno dovolj pretiravajo o stereotipih iz mafijskih filmov (he, nekaj cinicnih izjav in neposrednih navezav na Botra, Goodfellas, …) in zgodbo bogatijo z ravno dobrsno mera cinizma, humorja, sexa in drame. Odlicno napisana, odigrana in zapakirana zmes dela serijo dolgo 86 delov gledljivo do zadnje epizode. Huh, kaj gledljivo, pozeljivo – to dokazuje mnozica obozevalcev serije.

Glavna vloga mafijskega sefa – Tonyja se zdi pisana na kozo Jamesu Gandolfiniju prav tako so izvrstni Edie Falco (Carmela Soprano),  Steve Van Zandt (Silvio Dante) in Lorraine Bracco (dr. Jennifer Melfi). Kaj dela Sopranove drugacne od ze videnega s tovrstno tematiko? Tony ima povsem vsakdanje probleme – napade tesnobe, nemogoco mamo in sestro, zvesto zeno in odrascajoca otroka, poleg vsega pa je poslovnez sef mafijske druzine s cetico nepokornih, svojeglavih in butastih ovcic. Ce dodamo temu se njegov karakter, je obiskovanje psihiatrinje povsem logicno za psihica kot je on. Kaj ga izcrpava bolj, njegova druzina ali Druzina? Vpetost med krscanske ‘vrednote’ in modernim lajfom? Ziheraska varnost doma ali nepredvidljiva nevarnost ‘poslovnega’ sveta? Je psiho ali ne?

Konec je izvrsten, povsem logicen. Skozi vso zadnjo epizodo je nanizanih toliko namigov, da pozoren gledalec lahko brez ogleda vseh prejsnjih 85 epizod, ugotovi kaj se je zgodilo. Brez dodatnih komentarjev in pojasnil. Vem, to je vcasih problem v nasi druzbi, ko preprosto nekateri niso zmozni niti malo razmisljati. Vse mora biti instant razlozeno, predstavljeno in trikrat povedano.

Ce gre verjeti stereotipu, da so ekranizacije literarnih podlog vedno slabse od analognih originalov, potem bi si zelel Sopranove stiskane, vezane in na svoji knjizni polici.

- Sv3

p.s. Srcno upam, da ne bo nadaljevanja, filma ali kaksne drugega sranja, ki bi sluzila zgolj dodatnemu polnjenju denarnic.

“If the bees disappear from the surface of the earth, man would have no more than four years to live.”

foto: imdb.com

To je na tablo napisan citat iz filma, cigar avtor naj bi bil nihce drug kot A. Einstein. Na spletu je sicer moc najti cel kup zapisov, ki skusajo dokazati, da avtor zgornje trditve le ni Einstein.

Kakorkoli, meni se v tem trenutku to sploh ne zdi pomembno. Konec koncev si ga je lahko reziser in avtor filma M. Night Shyamalan lahko preprosto izmislil. Umetniska svoboda pac.

Film se na precej netipicen nacin ukvarja s temo konca clovestva. Kdo ali kaj nas bo pokoncalo? O tem se sprasujejo in iscejo vsi filmi na temo armagedona. Tudi Happening. Vendar slednjega loci od vseh ostalih nacin kako se bo to zgodilo. Nic kaj herojsko ni. Nic kaj H’woodsko ni. Za trenutek bi lahko rekel, da na skoraj poeticen nacin, ne v smislu art-filma pac pa na prekleto realisticen, individualen nacin Shyamalan predstavi zgodbo.

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=1I9ZQVK8gV8[/youtube]

V Central Parku kar naenkrat pricnejo ljudje poceti nerazumljive stvari. Pricnejo se ubijati. Delati samomore. WTF? Mediji takoj pograbijo kost in pricnejo govoriti o teroristicnem napadu. Vlada takisto. Tipicno za danasnje medije. Pa je res tako?

Glavni protagonisti v filmu so ucitelj Elliot Moore (Mark Wahlberg) in njegova zena Alma Moore (Zooey Deschanel), ki skupaj z dekletcem Jess bezijo pred tem groznim samounicenjem.

Bezijo na dezelo. Zanimivo, da v filmu ni nikjer pobesnele mnozice, ki bezi. Nobenih eksplozij, nobenih efektov, nobenih junakov, ki bi resil cel svet, tu je le veter. Ne, film je dalec od tega H’woodskega spektakla. Prikazuje zelo individualno borbo za zivljenje. Kako je, ko se hoce(m)jo resiti navadni ljudje.

Film ni bil dobro sprejet kar je popolnoma logicno, saj mnozice obozujejo pop-corn filme, vsebino katerih navadno med odjavno spico ze pozabi(m)jo.

Meni je bil vsec zato, ker sem se ze veckrat spraseval kam nas bo pripeljal ta nas nacin zivljenja. Koliko smo ze ‘zafurali’ nas planet. Koliko ga se lahko? Kako bo vplival na nas tisti pomor cebel v Sloveniji pred casom? Tisti, ki mislijo, da jo bomo odnesli brez posledic, se hudicevo motijo.

Priporocam ogled v dvojcku z Goreovim Inconvenient Truth.

- Sv3

foto: http://www.vickycristina-movie.com/

Po kritikah sodec¹ sploh ni slab film. Branje vseh teh recenzij mi je navdalo z novim spoznanjem: za Alanove filme sem premalo brihten, sem neumen, sem preplitev, sem premalo izkusen, sem pre…

Vicky Christina Barcelona (VCB) je ljubezenski film. Zenski ljubezenski film. Zenski ljubezenski film, ki se dogaja na vrocekrvnem jugu. Roko na srce edino vrocekrvno v vsem film so Gaudi, Barcelona in odlicna Penelope Cruz. Vse ostalo je IMNSHO sivo povprecje.

Zgodba gre takole; Vicky (Rebecca Hall) in Cristina (Scarlett Johannson) sta prijateljici. Prva je tik pred samouresnicitvijo poroko, druga je izgubljena, khm, samoiscoca tipicna zahodnjaska 30 letnica XXI. stoletja. Pred poroko prideta v Evropo. Sure, kot vsi pravi americani. Tu trescita ob umetnika Juana Antonia (Javier Bardem), ki ju prav nespodobno povabi v posteljo. Da pa zgodba ne bi izpadla kot se ena izmed neskoncnih na temo opevajocih zgodb o ljubezenskih trikotnikih in vrocih juznjakih,  poskrbi ‘domacinka’ in Juanova ex-wife Maria Elena (Penelope Cruz). Brez katere bi bil IMNSHO ta film eno navadno povprecje. Ergo, namesto love triangla imamo love quad. OK, vec o zgodbi ne povem.

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=glQHG92Yvoo[/youtube]

Zame je edina svetla tocka filma Penelope. Punca je hot. Punca je jezna. In to prekleto dobro. Ce sem zleht, bi rekel, da zato, ker so vsi ostali tako zelo brezvezni neizraziti. Javier Bardem se mi ne zdi dobra izbira. Vem, ze ves cas poslusam zenske kritike, na svoj racun, da se hudicevo motim in da je tip cute in sexy. V No Country For Old Man mi je bil kot Anton Chigurh zanimiv. Nemara, da zaradi priceske. Nikakor ne srhljiv. Pri Bardemu imam ves cas obcutek, da je na pomirjevalih. Pri njem ves cas, ves film, cakam. Cakam, da bo naredil potezo, da bo uspicil eno, da bo … potegnil iz rokava zajca, ki se bo spremenil v sopek marjetic. Ampak teh marjetic ni. Ce sem se enkrat iskren, ko zapuscam dvorano, se pocutim opeharjenega. Sorry, ampak …

Se to, v filmu je ves cas prisoten pripovedovalec. Tega ne maram. Resda, da nekajkrat celo simpaticno izpade z vnapresnjim vpogledom v dogajanje, ampak come on … Film sploh ni slab, sploh ne. Vecina ljudi s katerimi sem govoril o njem, je navdusenih nad filmom. In Bardemom. Jaz sem eden tistih, ki je dvorano zapuscal s kislim obrazom. Opeharjen

Mislim, da ljubitelji Woodyja in Bardema definitivno NE bodo razocarani.

- Sv3

1. Sel sem v branje le-teh, ker se mi je dozdevalo, da film ne more biti tako zelo slab kot se zdi meni.

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=P2A4hu5ZOU0[/youtube]

Reklama je sicer za Sony HD televizijo, ki bi jo sicer tudi rad imel. Ampak tegale Janeza grem gledat najprej v kino

- Sv3

via Guardian

p.s. Za vse ljubitelje Meteor-007-Brosnana, Quantum of Solace je popolnoma drug film – brez tistega 007 komada, brez leporecenja, brez fensi-smensi pijack, brez neumnih kopalk … baje cista akcija. Komaj cakam.

vir: www.imdb.com

Mislim, da ga ni, ki ne pozna te kultne Sci-Fi serije iz devetdesetih. Avtor tega zapisa se jih se vedno zivo spominja. X-Files je bila ena prvih serij, ki sem jo teden za tednom nestrpno cakal. in gledal. Sezono za sezono. No, prve tri, mogoce stiri sezone. Zaostanek sem nadoknadil leta kasneje, ko sem si ogledal vseh devet, jep 9 sezon. Ogled zadnjih dveh sezon toplo, res tolpo odsvetujem vsakomur, ki mu je serija pri srcu. Predvsem pa odsvetujem tistim, ki je ne poznajo. Tisto sranje na koncu ni vredno imena.

vir: www.imdb.com 

Film X-Files: I Want to Believe bi morali posneti po koncu sedme sezone. Tako bi serija ostala v mojem spominu neomadezevana. Brez Foxa in Scully pac to niso vec bili X-Files. Vem, z vesoljcki bi morali opraviti ze dve leti prej. Na hitro. Kot so to zavoljo zvestih gledalcev naredili na koncu serije – v deveti sezoni.

vir: www.imdb.com

Dobra novica je, da Fox in Scully zopet delata skupaj. Slaba novica, da je to edina dobra novica.

Zgodba je enostavna. Zgodi se umor. Pogresana je agentka FBI. Biro tava v temi. Pojavi se medij v obliki obsojenega pedofilskega duhovnika – father Ted, ups, father Joe (Billy Connolly), ki na zamrznjenem polju velikosti najmanj petih se ne zgrajenih ljubljanskih stadionov na centimeter natancno, brez kakrsnekoli pomoci pokaze na v sneg zakopano roko. Jep, roko brez trupla. Takrat FBIju zmanjka domisljije. Je oce Joe slepar? Je oce Joe sam podtaknil roko? Kako jo je nato nasel s taksno lahkoto? Kaj pa njegove krvave solze? Hej, to je pa resnicno ze na meji, na meji normalnega, kajneda? In kdo je najvecji strokovnjak za nenormalno, pardon paranormalno? Clovek, ki je izginil, ker ga druzba ni sprejela, ker je verjel sebi in svojim sanjam. Clovek, ki se je odlocil za samoto. Clovek, ki se vedno hoce verjeti – predvidevam, da vsled tistega plakata. Clovek, ki je … no, … Fox Mulder (David Duchovny). ampak to je sele polovica X-Files, pol X, eee jing, eeee believer, eee > … Za pravi X-File rabimo se drugo, dopolnjujoco polovico. Jang, skeptika, <. To je njegova by-all-means Dana Scully (Gillian Anderson), ki svoj veliki potencial, svoj veliki talent sedaj zapravlja z Googlanjem na neki bolnici katere lastniki so, khm, duhovniki. Huh, spet kler … huh, to najbrz ni nakljucje kajneda? vam recem, le dovolj mocno morate verjeti. To je vse. In potem, vam bo film mogoce tudi vsec.

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=y5HrxAXvQ6A[/youtube]

Trailer v HD

Film je se vsebinsko lahko kosa s slabsimi epizodami serije. Samo za najvecje fane. 

minus tri (-3/5)      Ker hocem verjeti in ker sem kljubvsemu njihov fan.

- Sv3 

p.s. In ne, Scully ne pokaze dojke in Fox ne pokaze riti. In, da, they’re doing it, if you believe of course

p.p.s. Ce dovolj mocno verjamete, se v filmu pojavi tudi Cigarette Smoking Man. Ce verjamete, sure.

foto: imdb.com

Angel-A je eden tistih filmov, ki najbrz ni in nikoli ne bo predvajan v ljubljanskih kino dvoranah¹ saj francoska produkcija le ni tako zelo priljubljena med slovenskimi kinooperaterji kot bi si nekateri zeleli. Film, za katerega lahko trdim, da ni nek presezek, je delo – scenarij in rezija – Luca Bessona, znanega po IMHO veliko odlicnejsih in kvalitetnejsih filmskih izdelkih: Le Grand Bleu, Nikita, Léon in The Fifth Element. Pricujoci, posnet v celoti v crno-beli tehniki, se ves cas nesramno spogleduje s filmom noir. Angel-A bi lahko povsem brez sramu lahko nosil tudi naslov Paris. Zgodba se namrec dogaja v glavnem mestu Francije in lahko si upam trditi, da filmski kameri ne uide ‘nobena’ pariska znamenitost. Pariz je prisoten v vsakem kadru, v vsakem posnetku, skratka povsod. Angel-A bi bil lahko odlicen promocijski film mesta. Vendar me to sploh ne moti, saj krasni posnetki Pariza, ter nekaj odlicnih trikov s kamero, ta film potegnejo iz tistega povprecja. Poleg tega sem eden tistih, ki mu je Pariz zelo ljub. Zato pozor!

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=IaoYTgbUmdc[/youtube]

Zgodba je preprosta. Marocan André (Jamel Debbouze) ima hudo resen problem. Zaradi hazardiranja je pognal nekaj tisoc evrov, eee, izposojenih nekaj tisoc evrop. Da si izposojati denar pri sumljivih tipih, se vec, izposojenega denarja pognati na kartah, ni prevec zdravo ve vsak. No, skoraj vsak, drugace tem tipom biznis ne bi tako lepo cvetel. André je v riti. Zadolzen na vecih krajih ne vidi izhoda. V trenutku obupa zeli skociti z enega od mostov na Seini. Tik preden se odrine sreca njo. Angel-A (Rie Rasmussen) je tocno to. Angel v obliki dolgonoge blond kurbe. André, upam si trditi pol metra nizji od nje, jo ‘resi’ pred enako namero². Postaneta nerazdruzljiva pajdasa.
** in pol /4

Polovicka zaradi res lepih posnetkov, tudi Pariza Angel-A je tipicen francoski film, kjer veliko govorijo. Vendar tokrat ne govorijo lepe francoscine. Danka Rasmussnova govori s cudnim, André, kljub temu, da je rojen Parizan, govori z maroskim naglasom. Edini, ki govorijo lepo, pravilno so … the bad guys

- Sv3

1. Z izjemo mogoce Liffa, sure.
2. Huh, kot bi gledal Ocarljiv skupinski samomor Arta Paasalline.

foto: eastern promises official web site

Uvodni sceni napovesta kako kruta in neizprosna bo v nadaljevanju zgodba. Kanadcan David Cronenberg¹, ki je zaslovel s filmi B produkcije – predvsem grozljivkami, me je ponovno presenetil. Tokrat zelo pozitivno. Film Eastern Promises je triler, akcijski triler, mafijski triler, psiholoski triler, triler drama, … SSKJ pravi, da je triler lahko tudi grozljivka ali srhljivka. Eastern Promises slednje nedvomno je. Cronenbergova mojstrovina je, kot je sam omenil, netipicni film o mafiji – ruski mafiji.

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=iq_M8EOC4zA[/youtube]

Mlada bolniska babica Anna Khitrova (Naomi Watts) z osebnim dnevnikom preminule nosece mladoletnice, ki rodi dete, se odpravi iskati stare starse prezivelega otrocicka. Ker je dnevnik v Anni nerazumljivem jeziku – ruscini, za pomoc prosi svojo mater in strica – oba Rusa. V dnevniku se pojavi ime neke ruske restavracije. Kljub stricevemu prigovarjanju naj ne hodi po pomoc k lastniku Semyonu (Armin Mueller-Stahl), se Anna vseeno pojavi pred vrati restavracije kjer spozna lastnikovega sina Kirilla (Vincent Cassel) ter sinovega osebnega soferja in bodyguarda Nikolaia Luzhina (Viggo Mortensen). Semyon, vodja mafijske druzine, ji ponudi pomoc. Ali je to dobro ali ne? Je smrt mladoletnice povezana z ljudmi v restavraciji? Je Viggo pozitivec ali ne?

Omenil bi samo prizor v turski savni, kjer se Nikolai gol spopade z dvema nasprotnikoma – prizor posnet v enem kadru, realisticen, krut, krvav in srhljiv.

Eastern Promises se z razliko od ostalih Cronenbergovih filmov, ki sem jih uspel gledati, razlikuje bore malo. Pri vseh gre za odnos ljudi in transformacije njihovih teles tudi kot instrumentov. V vseh se IMHO ukvarja s temi odnosi na svojstven ‘Cronenbergovsko’ studiozen filozofski nacin. Tokrat me reziserjeva pripoved ni sokirala in pretresela zaradi telsnih torej fizicnih transformacij (Scanners, Videodrome, Muha, Trk), pac pa tiste na ravni duha.

****/4

Film mi je zelo vsec saj Cronenberg ostaja zvest sebi in svojemu pogledu na odnose. Izvrstna igra Mortensena in strasljiv Mueller-Stahl odtehtata slabo izbiro in predvsem nepripricljivost Cassela. Slednji namrec s svojim francoskim ksihtom in mestoma tudi too-french obnasanjem ni prepricljiv Rus. Kar za Vigga ne morem trditi, saj ce ne bi vedel, da je Aragorn Danec, bi lahko verjel, da je res Rus

- Sv3 

1. Ne najdem in ne najdem njegove fotografije, ki sem jo posnel predlani v Cannesu.

Se vedno mi ni jasno, cemu je potrebno maliciti lep angleski naglas, predvsem pa, cemu morajo amerikanci trpeti in se truditi z izgovorjavo in preostalimi otoskimi manirami, ce jim to NE lezi. Cemu? Hja, vem, zato, da se film lahko v Cezluzju dobro prodaja. Evropa, hja, Evropa pa itaq fura svojo na pol art sceno, ki je nihce drug ne steka.

Stvari seveda niso tako crno-bele. Obstajajo igralci/ke, ki so bolj vesci britanskega naglasa kot preostali. Na primer eden teh je Johnny Depp, ki ima ocitno dar posluha za razlicne naglase, saj je ze veckrat dokazal, da mu je britanski naglas precej blizu. Zelo vesca, v angleski anglescini je, IMHO, Meryl Streep. Ne samo v angleski anglescini, tudi v drugih narecjih se pocuti sila domace (baje, tako so mi namrec zagotovili doma).

Dolgo casa sem bil preprican, da je Gwyneth Paltrow Anglezinja. Soproga pevca skupine Coldplay je americanka iz Los Angelesa. Njena ‘British English’ v Shakespeare in Love je odlicna. Podobno dobro je v mojih oceh usesih zvenela otoska anglescina Lare Croft – Angeline Jolie¹. Tega za Kevina Costnerja v filmu Robin Hood: Prince of Thieves ne bi mogel trditi. Se vec, popolnoma jasno mi je cemu taksno sovrastvo Nottinghamskega Serifa (Alan Rickman) do Robina Locksleyskega. Hmmm, me zanima kako je bil film sprejet/popularen na Otoku

V kratkem klipu se to vidi odlicno.

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=KXTj5nd2oKQ[/youtube]

To pisem zato, ker v kinodvorane prihaja film The Other Boleyn Girl, kjer glavni vlogi igrata Scarlet Johanson in Natalie Portman. Obe sta ze dokazali, da je njuna anglescina odlicna, prva v filmu The Prestige, Portmanca kot Padmee v Star Wars I-III. Meni pa se ponovno postavlja vprasanje: Kaj res Anglezi nimajo nobene (vsaj ene) primerne igralke?
O angleskih igralcih in negativnih junakih pa nekoc naslednjic

– Sv3

1. Ja, ja vem, izgleda hudo seksi v tistih hlacka etc etc.

foto: amazon.com

Film Into the Wild je bil posnet po istoimenski knjizni uspesnici Jona Krakauerja – gre za film iz kategorije ‘zgodbe, ki jih pise zivljenje’. Reziser, Sean Penn je na ‘privoljenje druzine’ za snemanje filma cakal polnih deset let.

Knjiga¹ govori o mladem maturantu Christopherju McCandlessu (Emile Hirsh), ki solnino pokloni dobrodelni organizaciji, svoj avto pusti nekje sredi puscave, prereze kreditne kartice, preostali denar zazge, prav tako voznisko dovoljenje in se poda proti zahodu. Pes. Na stop. Ko doseze zahod, razocaran ugotovi, da to le ni to. Poln entuziazma se odpravi proti novemu cilju. Na sever. Na Aljasko. Stran od urbanega okolja, stran od materializma, stran od hinavscine, stran od vseh, ki ga ljubijo. Kaj zene mladega Christopherja v divjino ‘into the wild’ Penn poizkusa razkriti s flash-backi. Ampak, kaj tocno je gnalo tega mladega fanta v to popolnoma neracionalno, samo-morilsko pocetje?

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=2LAuzT_x8Ek[/youtube]

Chris je med svojim potovanjem na sever pisal dnevnik. Le-ta je poleg pricevanja ljudi, ki so mu na tej odiseji prekrizali pot ter pricevanje njegove sestre Carine (Jena Malone), sluzil za literarno podlago Krakauerju. Penn, ocitno prevzet nad knjigo in zgodbo, se je strogo drzal lokacij, ki jih je Chris obiskal v dveh letih poti. Sklepni del filma je naravnost fantasticen. Lokacija na Aljaski z zapuscenim ‘magic busom’, nadvse izvrstna igra mladega Hirsha ter glasba Eddiea Vedderja (skozi ves film) so enostavno ‘must see’.

Into the Wild je IMHO eden najboljsih filmov leta 2007.

****/4 Gre za, po mojem mnenju, najboljsi rezijski izdelek Seana Penna vreden ogleda.

D Hvala.

1. Pred kratkim sem jo podaril kolegu, ki mi je povedal za ta film.