Maso(i)vni ekspiriens
Ko sem onega dne izvedel, da imam potrjeno dela prost cel mesec julij, sem nemudoma zavrtel telefon in poklical Brata. Mu naročil, da kupi dve karti. Zase in zame. Kljub njegovi rahlo cinični izjavi – Massive prize for Massive group.
foto J. Tomelj – Zavod
Fant, ti ne poznaš njih. Oni so dobri, sem jih preposlušal po dolgem in počez. Prize je pa itaq evropsko-globalni, kot so oni sami.
Lagal bi, če bi zapisal, da nisem nestrpno pričakoval tisti dan. Dejstvo, da sem pred leti, ko sem se preselil iz Republike, ravno za las zgrešil njihov v trenutku razprodan koncert in to, da imam karto za ljubljanski koncert, me je navdajalo z občutko, da je še vedno biti fino v Sloveniji. Takrat, v tujini, sem namreč zelo hitro dobil lekcijo odzivnosti trga in kupovanja koncertnih kart v, recimo temu, velikem mednarodnem okolju z veliko s solidno kupno močjo. Karte se kupi takoj. Tako kot spominčki na potovanjih. Zadnjič sem se uštel pri Kyle Minouge, ko sem se obotavljal 3 dni. Na koncu sem doma brskal po internetu, pil pivo in poslušal Tamalo Avstralko na Hi-Fiju. S Križankami je drugače. Problema s kartami ni bilo. Bili so drugi.
foto J. Tomelj – Zavod
Tisti dan si bom zapomnil. Bil je čuden dan. Prvič sem se že počutil čudno, ko sem dobil Guinnessa v Unionovem kozarcu s peno debeline dveh palcov fizičkega radnika. Na moje vprašanje, če jim je zmanjkalo slučajno pintovih kozarcev, je prijazna natakarica odvrnila, da se je žal zmotila in da jim jih je resnično zmanjkalo. Pogledam kozarec Bratovega Uniona – bil je v pintovem kozarecu. Nisem težil.
Na karti je pisalo pričetek koncerta ob 21:00 in ker ni nič pisalo kdaj se odpro vrata, sem sklepal, da je ta ura mišljena za slednje. Vajen, da je ura pričetka koncerta glavnega banda najmanj uro in pol po odprtju vrat – vsled predskupine in vseh tistih priprav in testiranj roadijev – sva se z Bratom odpravila do vrat Križank malce več kot uro ped napisano na karti. V vrsto pri NUKu (!) sva se nič hudega sluteč postavila malce čez 20:00. Po pol ure čakanja in mencanja v vrsti in prehodenih predrajsanih 20 metrih, sva prenehala biti civilizirana Evropejca in postala Balkanca ter se šla vrivat, kot 92% ostalih obiskovalcev.
Bilo je prvič, da sem zamudil koncert – prvi komad in pol drugega in to kljub temu, da sem prišel pravočasno. Bilo je prvič, da sem na koncertu več časa porabil za drenjanje oz. za iskanje ravnotežja na stopnicah prireditvenega prostora in ne za poslušanje in uživanje v glasbi. Bilo je prvič, da sem si želel, da bi bil na pregovorno hladnejšem in bolj zadržanem severu s tisto hladno in diskretno publiko, ki na Bregovićevo glasbo sedi na stolih in ploska po vsaki skladbi. Bilo je prvič, da sem si želel bit drugje.
foto J. Tomelj – Zavod
Še več. Opazil sem, da sem srečal skoraj polovico študijskih kolegov-ic. Mnogi med njimi me niso (pre)poznali. To sem pripisal dejstvu, da sem predstavljal tistih nekaj procentov odetih v nečrno oblačilo in temu, da niti slučajno nisem kričal, ko so se na stejdžu pojavili napisi v slovenščini. Edini slovenski podatek, ki sem se ga zapomnil je bil:”Eva Irgl je samska.” Drugih akterjev sploh poznal nisem. In nisem vedel, da je toliko selebritijev v Sloveniji.
Če izvzamem vse tisto organizacijsko nestrokovnost in prerivanje, je bil koncert dokaj v redu. Presenečen nad ugotovitvijo, da so mi bili njihovi najpopularnejši komadi na katere je ljudstvo norelo, meni dejansko najmanj všeč in da sem med koncertom vsaj dvakrat pogledal na uro1 , sem koncert zapuščal zelo mešanih občutkov. Res je, da nikoli nisem bil njihov fanatični fan in da doma nisem nikoli zbiral njihovih posterjev, vendar sem njihovo glasbo zelo pogosto poslušal. Spomnim se, da sem za Massivce slišal v prvem letniku fakultete, ko mi je dober kolega, ki sem ga tudi srečal v Križankah, posodil njihovo ploščo. To je bilo na začetku devetdesetih. Od takrat lahko trdim, da sem bil njihov poslušalec. Vedno, sploh odkar imam prenosni mp3 predvajalnik, imam vsaj pet njihovih songov na svoji playlisti.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=eMWub7_gfGk[/youtube]
Je bil razlog Guinness v Union kozarcu, čakanje v vrsti med tem, ko se je glavnina ljudi prerinila pri vhodu, zamujen pričetek koncerta, toplo pivo, poletna vročina, … ne vem. Vem pa zagotovo, da je nekaj manjkalo. Tisto nekaj sem čakal ves čas, sploh, ko sem sila presenečen ugotovil, da so malce pred triindvajseto odšli prvič z odra, kar je pomenilo le še največ pol ure podaljška.2 Jaz pa sem še vedno čakal, da me zagrabi.
Po obrazih odhajajočih sodeč, je bil kocert dober. Mene ni potegnilo. In zato bom napisal, da je bilo zelo profesionalno odigrano, brez presežkov, brez superlativov, brez domišljije, čista rutina. Ena kljukica od mnogih na zemljevidu njihove turneje.
Kaj jaz vem, mogoče imam pa polno rit vsega in hočem, da me vedno nekdo preseneti, zabava, da se nekdo potrudi, …
- Sv3
dodatek I: tale zapis objavljam z zamudo. Čakanje pa to … 
Bila na koncertu in šla iz njega s podobnimi občutki, tako da dvomim, da je bil kriv kozarec. Dobro si to opisal …
Hja sej, še ena, ki me ni (pre)poznala
Et tu, Vale?
Pa si ujela začetek?
Ja pa kako naj te človek prepozna, če te še svoj živi dan ni videl
Sem bila z Onko, sva ujeli začetek, ker sva bili tam že ob 20.00 in ker so bili vsi kafiči v bližini nabito polni, sva se odločili, da greva kar v predverje na pivo.
Je pa res, da je bila zame prevelika gužva, ker sem se namesto na koncert osredotočila na vse moteče elemente v moji bližini, vključno z gospodično, ki se je trudila zabasat svojo grivo v moja usta, ko si je vehementno delala čop in vključno z gospodičem, ki je tako smrdel po švicu, da ga niti vonj po travi, ki se je širil v bližini ni pregnal.