Spomin – Kaj je ze to?
Kaj je spomin?
Spomin je zmoznost nasih mozganov, da shranijo podatke za eventuelno kasnejso (ne)uporabo. Preprosto gre za zmoznost zapomnitve, ki ni nic drugega kot posledica ucenja in pomnenja. Ucenje je vsakemu studentu, faliranemu ali ne, znana stvar in ni nic drugega kot samo mentalni proces pri katerem je potrebna cim visja mentalna koncentracija. Z leti nivo koncentracije pada zato se ucimo oz. zapomnimo tezje, rabimo vec casa in tisje okolje.
Spomin lahko seveda treniramo kot lahko treniramo telo. Z redno rekreacijo na prostem. S svezim zrakom lahko priskrbimo naravno gorivo, ki ga mozgani potrebujejo za nemoteno delovanje spomina – Zelo pomembna je namrec kolicina kisika, ki ga telo dostavlja mozganom. Fizicna vadba kot ‘mentalna’ vadba mozganom le koristita. S pomocjo vadbe se veliko lazje koncentriramo in izboljsujemo kratkorocni spomin. Slednji je pomemben pri procesu pomnenja oz. posledicno spominjanja.
Iz trenutnega spomina, ki je resnicno kratek – 200 do 500 milisekund, se doloceno stevilo informacij preslika v kratkorocni spomin, od koder jih lahko mozgani, brez ponavljanja, preklicejo celo nekaj minut kasneje. Obadva sta torej zelo kratka in za spominjanje predvsem neuporabna. Za spomin in pomnenje je zadolzen dolgorocni spomin, ki ima prakticno neomejeno kapaciteto. Proces zapisovanja v dolgorocni spomin ne temelji na fenomenoloskem, pac pa na semanticnem procesu. Proces pomnenja je dolgotrajen in zahteva ponovitve, utrjevanje.
Vendar ljudje kljub vsemu pozabljamo. Obstajata dve teoriji o pozabljanju. Po prvi naj bi slo za tako imenovano retroaktivno inhibicijo, to je, neke vrste ‘aktivno izrinjanje’ starih vsebin, ter njihovo ‘nadomescanje’ z novimi vsebinami. Druga teorija pravi, da pozabljamo oz. se ne spominjamo zaradi ‘mehanskega procesa’ slabljenja in propadanja spominskih sledi. Propadanje oz. slabljenje naj bi bilo posledica ne-uporabe.
Da bi zaustavili oz. preprecili proces pozabljanja moramo v prvi vrsti vplivati na sam sprejem informacij – selekcioniranje, razlicni nacini ucenja. Velikega pomena pa je tudi sama kvantiteta in kvaliteta prenosa informacij iz kratkorocnega v dolgorocni spomin.
Preden popolnoma pozabim kaj sem sploh hotel povedati, naj povdarim, da imam zadnje case resne probleme s spominom. Ali je to posledica starosti, neuporabe informacij, izrivanja novih hudo (ne)uporabnih informacij, veselega decembra ali kaj tretjega, ne vem (smesno ne, mogoce sem pozabil). Vem pa in to me tudi zelo moti, da imam redno probleme s priklicom tistih jako zanimivih tem za nove zapise na spletnem dnevniku, ki mi tekom dneva hodijo po glavi. Da ne omenjam enega koncanega zapisa o prestavljanju ure, ki sem ga enostavno pozabil objaviti.
- Sv3
No, takšnih težav nimam. Tudi moji prvi spomini segajo zelo zgodaj: že v drugo leto mojega življenja. In tudi sicer si VSE zapomnim. Kar spravlja mnoge okoli mene v obup, ker sem potem baje ‘zajebana’ in nič ne pozabim. To, da imaš dober spomin je tako lahko tudi prekletstvo, pa še na to, da se nečesa ne spomniš več, se ne moreš zgovarjat:-)
ah, prekletstvo gor ali dol. vedno je dobro imeti dober spomin, ze zaradi starega slovenskega pregovora o oslu in ledu
sam sem najbolj zavidal kolegom, ki so si zapomnili skoraj do locila natancno kar so prebrali – manj piflanja, vec zuranja
sedaj me pozbaljanje predvsem drago stane – ze 5 dni namrec iscem polnilec za GSM in polno 2GB Compactflash kartico