Nasneženje, ali zapis o snegu, ki ga ni bilo
Danes se vračam. Upam, da bo pot kratka, snidenje, vem, bo sladko.
Fotografija je bila posneta na prvo soboto v letu 2008, ko sem se vračal iz Hmeljove ravnine – Savinjske, kjer je bilo pretežno jasno. Na prelazu Kozjak sem se že ‘veselil’ snega. 5. januarja 2008 ob 12h45 je avto na nadmorski višini 665 metrov zunaj nameril -1°. Novi brisalci z nekakšnimi zavihki, le-ti skrbijo, da pri hitrostih nad 150 km/h brisalci še vedno odlično opravljajo svoje delo je dejal prijazni mož na bencinskem servisu medtem, ko mi je menjal stare, so z vetrobranskega stekla v dolgih zamahih odstirali pogled mojim zaskrbljenim pogledom proti gorenjskemu koncu. Proti Alpam, skozi Dolino, do Kamnika je bilo vse zavito v belino. Mogoče pa vseeno bo, sem si lagal in lažno zbujal upanje, ki kot John McClaine vedno umre zadnje. Takole ob cesti s prižganim motorjem in na toplem, sem nemo opazoval debele kaplje dežja kako so izginjale ob enakomernih zamahih prej omenjenih tipalk z zavihki.
Videl sem se v debelih zimskih oblačilih kako premetavam sneg pred durmi. Videl sem soseda kako se s svojim malim traktorjem s še manjšim plugom zajebava s snežno belim snegom. Kot vedno bom pričel pri vhodu in nadaljeval do pasje ute. Na strehi ute bom, kot vedno, pustil sneg, ker je tako videti lepša. Pasja uta, moj prvi izvedeni načrt, moj ponos in moj prvi popravek.
Tam zadaj pri smreki, kjer je lučka, ne bom čistil. Ne, ko zvečer zunaj prižgem luč, svetloba nežno pada po zasneženih vejah smrek. Skozi oči sape, ki jih narišem na steklo okna v sobi, zvečer pogledam tjakaj in vem, da sem ravnal pravilno. Servisna dovozna pot do glavne ceste služi svojemu namenu le, če je kopna, prevozna. Potka za hišo ne servira in ne služi. Potka za hišo živi. Z letnimi časi. Z nami. sama s sabo. Spomladi se koplje v cvetlični kopeli, crvči in brni od življenja. Poleti je prijetno osenčena, jeseni olistnjena v jesenske barve. Pozimi je diskretno neslišna, kot je lahko neslišen samo sneg, ko pada. Takšna je ta naša potka.
Dovozno pot bom očistil hitro, saj sneg, ki v tem trnutku tam zunaj v Dolini pod Kozjakom pred menoj pada, ne bo južen, ne težak. Z lahkoto bom pot odkidal do preloma hribčka. Sosed me bo med tem že najmanj dvakrat povprašal, če pride pomagat s svojim malim traktorjem s še manjšim plugom. Ko se bom prebil do glavne ceste, bom levo in desno izvedel lep četrtkrog, da bom lažje vpeljal ali izpeljal. Prav ponosen bom na svoje delo, glavna cesta seveda še zdaleč ne bo očiščena, naš asfaltni dovoz pa bo perverzno sijal kot črna rana v deviško beli pokrajini.
In potem bo prišlo cestno podjetje. S svojim velikim, oranžnim, glasnim plugom. Za trenutek, ko bo odvrgel trenutni narinek na sveže očiščen dovoz, se bo ta nesramni stvor oddahnil, nato pa bo nadaljeval svoje poslanstvo do skrajne občinske meje. Dlje ne bo šel, ker tam naprej kraljuje drug plug, ki ga ne poznam. Sosed z majhnim traktorjem in še manjšim plugom bo že končal svoje delo, jaz pa bom moral ves besen premetavati tisto težko, zoprno, mokro in ogabno brozgo, ki je kot zmrznjen pljunek. Ne rečemo ji brez pomena plundra.
Iz zvočnikov se je slišal komad iz pred meseci kupljene plošče Guns ‘n’ Roses – November Rain. Še enkrat sem pogledal kaplje na steklu in veselo pritisnil na plin. Naslednji dan sem se zbudil v deževno nedeljo. Bil je januar.
-Sv3
