Re-start oz. na kratko o
foto: (c) Sv3der 2005 – C’est moi: grafit na slepi fasadi zgradbe v Berlinu
Nekje sem nekoč prebral, da je zapornikov povratnikov manj, če so kazni humanejše. Vem, da takrat ti podatki niso bili v ‘harmoniji’ z ostalimi statističnimi podatki, ki so prikazovali povišanje trenda povratnikv iz leta v leto, jebat ga c’est la vie. Vem tudi, da sem nekoč davno na Cookiejevem spletnem dnevniku bral o magični točki – ali bolj urbano/mainstreamovsko ‘the point of no return’. O prelomni točki oz. obdobju pisanja spletnih dnevnikov. Po njegovo so najbolj ‘rizični’ dnevi oz. meseci pisanja prvi trije meseci oz. prvih 100 dni. Prelomna točka torej, heh, ‘breaking point’ 
Moj prvi spletni dnevnik ‘Bluzenja’ sem pričel pisati avgusta 2005, končal z njim nekje na začetku zime 2006 in izbrisal vse zapis po povratku z novoletnega potovanja, torej v začetku 2007. Če bi želel biti teatralen in usoden, bi lahko trdil, da sem se ujel na magično točko1 teh treh mesecev. Bluzenja so ‘živela’ celih 15 mesecev, leto in 3 mesece Ampak ne bom zganjal teatra.
Takrat sem prenehal pisati preprosto zaradi ne-odziva. Bili so malce drugačni časi, Bloganje ni bilo še tako zelo IN. S spletnim dnevnikom sem sprva želel informirati svoje prijatelje in znance o vsem mogočem. Kasneje je prerastel v bolj osebni. Zaradi vse manjšega odziva in obiska, so v neki točki zapisi začeli nagovarjati le še zvesto bralko. Leto kasneje sem izvedel, da sem delal krivico marsikomu, ki je tudi bral Bluzenja, le da ni puščal sledi.
Znan po tem, da rad raz-očaram, je bil konec Bluzenj ne-izbežen. V popolnem sozvočju s prvima stavkoma v tem zapisu je bil zato povratek pričakovan.
Blog je kot star gležnar. Ko se ga enkrat navadiš, se od njega s težavo posloviš.
- Sv3
- Pojma nimam zakaj pišem magično. Hmmm, najbrž zato, ker se mi v tem trenutko to fajn sliši. [↩]
