Spoštovati ali ne, to je sedaj vprašanje. Res?
extract || Canon 350D /EFs 18-55@31mm | 1/25s | f/4.5 | ISO100 | Handheld
Časnik oz. tednik, ki ga je premier označil kot neobjektiven – hkrati pa pozabil, da mu je ravno ta revija pomagala ne tako davnega leta 1988 pri ‘vstopu v politiko’ – berem in kupujem bolj poredko. Poglavitni razlog za ne-kupovanje je vsekakor moja dislociranost, po malem tudi ignoranca do dogajanja, predvsem političnega, v deželici pod Alpami in nenazadnje tednika ne kupujem zaradi IMHO vse slabše kvalitete in raznovrstnosti, pa tudi širine komentarjev oz. prispevkov. Svetli izjemi, ki ne trobita vedno eno in isto ali se bog-ne-daj demantirata iz prispevka v prispevek, sta vedno lucidni Marko Zorko in vedno aktualni komentator starosta slovenskega novinarstva g. Jurij Gustinčič.1
Pravzaprav sploh nisem želel pisati o reviji, pač pa o komentarju g. Gustinčiča z naslovom Iskanje optimizma, ki sem ga prebral v 38. številki Mladine z dne 22. septembra. Gospod Gustinčič se v komentarju sprašuje kdo je pravzaprav pravi vodja Zahoda in koga sploh zahodnjaki (še) spoštujemo.
Spoštovanje je zame posebna vrlina. Žal je André comte-Sponville je v svoji knjigi Mala razprava o velikih vrlinah ne omenja – vsaj jaz se ne spomnim. Moje mnenje je, da bi jo lahko uvrstil med tistih nekaj dvajset vrlin. Kajti, mislim, da je spoštovanje (do) tako bližnjega kot sočloveka v današnjem času redkost. Žal. Pa niso za vse zopet krivi mladi, ki ne spoštujejo starejših. Ne. Predvsem pri odraslih pogrešam to vrlino. Pa kaj je narobe s to Zahodno civilizacijo? Včasih se je v vojnah spoštovalo nasprotnika, sedaj … Sponville med drugim trdi, da je osnova vseh vrlin vljudnost. Mislim, da je pri spoštovanju enako. Trdim namreč, da človek ne more biti spoštljiv do nekoga oz. nečesa, če do le-te(ga) ni vljuden. Seveda pa vljudnost še ne pogojuje tudi spoštovanja. Kje pa. Zelo lep primer so naši odnosi oz. naša osebna mnenja o voditeljih (političnih). v tem trenutku, v Sloveniji, med predvolilno predsedniško kampanijo. Odnos ljudstva do aktualnega new age predsednika na tem mestu ne bi rad omenjal.
V trenutni predsedniški kampaniji kandidati tekujejo med seboj v tem, kdo bi bolj ugajal ljudstvu. Pa je to dobro? Ugajati, čim večji množici namreč. Do neke mere je to vsekakor obvezno, kako bi drugače prišel do vodilnega mesta na demokratičen način (kandidat z večino veljavnih glasovnic je zmagovalec). Ugajati vsem je zame nonsense, je velika neumnost. Kajti, mislim, da s tem, ko kandidati želijo ugajati čim večji množici, tudi izgubljajo. Izgubljajo na kredibilnosti na resnosti in tudi na spoštovanju. Ko g. Gustinčič zapiše:”… da bi lahko živeli pod ameriškim dežnikom, bi morali imeti v hiši človeka, ki bi ga absolutno spoštovali. Busha pa ne spoštujejo niti majhni otroci, ki ga srečajo v računalniških igrah…” ima prekleto prav. Voditelje je potrebno spoštovati, pa če so to politični, verski ali šef v službi. Ne glede na to kje smo in kaj počnemo. Predsednike je potrebno spoštovati, vljudni smo tako ali tako že vsi do njih – tudi novinarji. Zato mislim, da bi morali naši kandidati predvsem igrati na spoštovanju (in na zaupanju, sure). Na spoštovanju do samega sebe in nato ostalih. Včasih tudi premisliti kakšno stvar, kakšne posledice bo imela, se bo kandidat osmešil, … Ko bodo ljudje začutili to, mu(jim) bodo tudi zaupali.
Na Zahodu je očitno trenutno trend ne-spoštovanja voditeljev. V sosednji Franciji so letos izvolili predsednika, ki ga IMHO ne spoštujejo enako kot njegovega predhodnika. Pred kratkim sem v knjigi The Holly Blood and the Holy Grail prebral2, da bo v Franciji zavel nov veter na oblasti.((Gre seveda za predvidevanje, čisto manipulacijo in teorijo zaroe.)) Tja se bo namreč vrnila dolgo nazaj prekinjena in ukinjena kraljevska kri. Si francozi resnično želijo kralja? Bi ga lahko spoštovali bolj kot svojega demokratično izvoljenega leaderja? Si ‘kralj’ želi prestol? Kako se bomo odloč(a)ili pri nas?
Pa ti, spoštuješ predsedniške kandidate in njihov trud za tvojo pozornost? Kaj pa predsednika Drnovška?
-Sv3
