Sv3dralnik (beta)

Is it jus me or … Zgodba gre takole. V zadnjih dveh letih sem bil na obisku doma zelo pogosto parkrat, pravzaprav je tale obisk sedmi, če sem natančen iskren nisem ziher. Od teh sedmih obiskov so trije potekali brez pretresov. Dvakrat je snežilo ‘kt pr norcih’¹ , tako da sem vsakič ene tri dni premetaval belo brozgo in si nato lizal žuljave roke na poti nazaj. Enkrat je snežilo na poti domov. Tokrat sem doživel poplavo.

Prvič je snežilo šele doma. Čez noč ga je vrglo, se spomnim, okroglih 30 centimetrov. Nato pa še zlagoma po par centimetrov, tako za vzorec in da ni bilo dolgčas naslednje dni. Drugič, ko je snežilo je bilo že spomladi. Čisto nepičakovano sem se zjutraj 45 minut grel z lopato in snego. Zgodbica se je ponovila še isti večer, nato je bilo konec kalvarije. Naslednje srečanje s snegom je bilo, ko sem odhajal nazaj na delo 2. januarja. Z vlakom. Z osem in pol urno zamudo – napisano s številko 8 in 1/2 ur. Jep. Prvič smo čakali že na Jesenicah. O tem kdaj drugič.² Tretja pot domov  zaznamovana s snegom, šur. Takrat smo padli pred Monakovim v, mislim da, 27 kilometrsko kolono. Snežilo je ‘kt pr norcih’, pot je trajala namesto povprečnih deset ur in pol, celih sedemnajst ur in še nekaj zanemarljivih deset minut, ki sem jih potlačil globoko v podzavest. Takrat smo potovali z avtom. Trije potniki v Fiat Puntu smo se dodobra spoznali. Ne biblično, da si ne bo kdo kaj domišljal.³

Četrtič pa je danes. Zjutraj je bilo deževno. Takole je izgledalo po kosilu ob 14:49, ko sem slikal skozi okno moje sobe. Popoldne je nato deževalo in deževalo. Z vmesnimi postanki in večjimi plohami. Sploh nisem opazil, da tako hudo dežuje, dokler se nisem ob 18h15 odpravil na obisk k prijatelju. Svojo pot sem zaključil po cca. sedmih kilometrih, saj je potok preplavil cesto – dva avtomobila sta ovirala prosti pretok prometa – baje jima je zalilo mašino, no, tko so rekli desci, ki so nemo gledali reševanje obeh vozil. Nazaj domov brati knjigo torej. Se še spomnite slike po kosilu. No tale je nastala po povratku domov ob 19:01 – dobre tri ure kasneje. Pravi šok je bil, ko sem stopil na teraso in se začudil od kdaj teče mimo naše hiše reka. Še hujši pa je bil pogled izza vogala proti sosedu.⁴ Reka, ki ima sicer dokaj globoko (baje vsaj dva metra) in široko strugo je že tekla skozi njihovo dvorišče in upam si trditi tudi spodnje prostore. Iz čiste otopelosti nas je zbudil klokot iz umivalnikov. Jeba. Spodnji jašek v kleti je bil poln, voda je začela pronicat v hišo. Prasica, tako ležerno, počasi kot, da se ji nikamor ne mudi. Vendar vztrajno. Stekla je, če s ene motim,  prva protipoplavna akcija na našem naslovu. Vedra vode so romala ven na travnik, kmalu nam je bilo vsem jasno, da se borimo proti vetru in je samo še vprašanje časa kdaj bo celotno spodnje nadstropje polno vode. Rešitev je prišla v obliki soseda s potopno črpalko. Aleluja, dobi flašo viskija, boga mi. Vode je bilo takrat že nekaj centimetrov v kopalnici, pralnici, garaži in sobi kjer je bil jašek. Torej povsod kjer so bili talni sifoni.

V tem trenutku, ko zaključujem tale zapis, se je nivo gladine vode v jašku znižal vsaj za 30 centimetrov. Kopalnica je suha in pomita, prav tako pralnica. Upam, da smo dobili bitko. Vode na travniku poleg hiše skorajda ni več. Vesti od okoliških domačij so vedno bolj vzpodbudne. Držim pesti, da to res pomeni konec, naj gredo gasilci na zaslužen pir, ljudje pa spat. Jutri upam, da ne bo preveč škode.

Še naša mala instalcija Črpalko je bilo potrebno držati malček dvignjeno. Improvizirana rešitev vključuje električno potopno črpalko (še vedno mi ni jasno kako me ni streslo, ko sem šaril okrog z rokami po vsej tej fekalni vodi), del cevi sesalca, oblič, ki je nazadnje služil kot model za risanje na fakulteti, kanta in pa cca. meter žice. Občudujem takšne rešitve. Čisti A je to. Učinkovito in domiselno do konca. Manjka samo še kak napis Don’t do this at home kids.

Sedaj pa še nagradno vprašanje: A je to normalno, da se mi vse to dogaja? Počutim se kot oni bog dežja v Štoparskem vodiču … Celo leto me namreč spremlja na dopustu dež in slabo vreme. Mogoče še koga?

-Sv3

1. Izraz, ki ga je rad uporabljal moj dolgoletni prijatelj veliki smučarski in gorsko-kolesarski navdušenec, sedaj očka. [↩]
2. Jana tole je letelo nate. [↩]
3. Sramežljiv kot semn se bil priden fantič in sm voznico in sovoznico zabaval s svojimi prigodami in petjem. [↩]
4. Slike iz vljudnosti ne bom pripopal, če pa slučajno bere tale zapis, naj pa zine in jo bom [↩]

This entry was posted on Tuesday, September 18th, 2007 at 22:00 and is filed under Kejtacga, Nerganje, Velika vprašanja. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.