Sv3dralnik (beta)

Črni vikend se je potegnil v črni ponedeljek. V ponedeljek zvečer se je namreč moj ljubi abakus začel obnašati zelo sumljivo. Aplikacije so se pričele samodejno zapirati in sesuvati kot domine v tistem vlakcu. Moja kmečka pamet mi je svetovala restart. Po nekajminutnem zrenju v temno siv skoraj črn jabek na beli skoraj sivi podlagi, se mi je že začelo rolat. Strmenje v vrtečo se ‘rožico’ ni preveč pametno početje, sploh, če imate v levi roki vroč likalnik. Stati z vročim likalnikom v roki pred računalnikom, ki se trudi ‘zbuditi’ ravno tako ni dobra ideja. Hvala bogu likalnik ni bil več optimalno vroč, tako da do resnejših opeklin ni prišlo. Od tu naprej likalnik ne igra več vidne vloge.Ker mi je postalo jasno, da nekaj hudo ne ‘štima’, sem poiskal CD z operacijskim sistemom, kjer je tudi hardwareski test. Test je kakopak pokazal okvaro pomnilnika RAM. Prvo kar mi je priletelo na pamet je, da se je po vsej verjetnosti samo iztaknil spominski modul 1 – vsaj šifra napake je namigovala na to – something wrong with memory modul in potem ena dolga številčna in znakovna klobasa. Med iskanjem izvijača, me je preletelo – garancija, apple care protection plan – ne ga srat, boš vse uniču. Za klic na servis je bilo prepozno, treba je bilo prebedeti počakati do jutra. Prva stvar zjutraj, pred umivanjem zob, je bil klic v trgovino. Prijazna japanska tajnica mi je povedala, da pričnejo z delom šele ob deseti uri. Brez interneta doma, sem reševal probleme v službi (upam, da tega ne bere moj šef). Servis seveda ni lociran v mestu, pač pa zunaj mesta v industrijski coni. Njihov delovni čas, kakopak evropski, od 9h30 – 12h00 in nato od 13h30 – 18h00. Ponedeljkov čas za kosilo, je bil čas za reševanje vojaka Ryana moje najljubše igračke. Ko sem oddal pacienta, so mi zagotovili, da bodo v roku enega do treh dni odpravili napako, če gre seveda zgolj samo le za napako na spominu in da me obvestijo, ko bo zananega kaj več.Meni se je seveda v ponedeljek sesul svet. Zadnji backup na moji polici ima datum april 007, zunanji disk pa kupujem žeeeee … dolgo. Zato takšno teženje z obveščanjem. Saj sem bil v primeru sesutja vitalnejših delov pripravljen kupiti zunanji disk in plačati backup.Četrtkov klic na servis ni obrodil željenih sadov. Nič niso vedeli. Sumil sem, da se ga tudi pritaknili niso. Imel sem prav.V petek, po kosilu, se je zgodba ponovila. Takrat sem iz neznanih razlogov, ker navadno nisem takšen, po domače povedano popizdil in zahteval serviserja. On mi je mrtvo hladno razložil, da je NAJBRŽ nekaj narobe s spominom. Na mojo reakcijo, da pa sem jim to že povedal, odvrne, da ima ogromno dela in naj ne bom pameten. Nato je sledil moj nekajminuten samogovor, ki se je končal z ultimatom in serviserjevim:”You don’t need to be so rude, I’ll check it right away.”Čez dve uri so me klicali, da lahko pridem po svoje računalo. Mislim, da je odveč, če zapišem, da me je bilo sram priti v trgovino. Sploh, ko je bilo očitno, da vedo kdo sem, saj so bili ekstremno prijazni. Ko pa je prinesel računalo iz delavnice visok, cca. 150kg težak, tetoviran in pobrit serviser, bi se najraje vdrl v tla prej pa še ‘posral’ v hlače. Zakaj hudiča nimajo poleg telefonskih številk na spletni strani, tudi fotografije zaposlenih. Če bi prej vedel kako g. serviser izgleda sigurno ne bi bil ’so rude’. Med vikendom bi prebral nekaj strani več v knjigi, ki jo berem in tudi mlace bolj sproščen bi ga žural.Računalnik dela normalno, fant je odpravil – zamenjal en giga-byteni slot RAMa – napako. Mene pa je še vedno strah kdaj in kje se bo pojavil.

-sv3

This entry was posted on Wednesday, September 5th, 2007 at 11:56 and is filed under Apple. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.